Principal Gospodar muh

Gospodar muh

»Tole je otok. Vsaj mislim, da je otok. Tole skalovje sega v morje. Mogoče ni nikjer nobenega odraslega.«
Uspešnica po kateri so posneli več filmov in izkoristi robinzonski motiv samotnega otoka, nosi ime po sopomenki za Belcebuba, kar ni naključje. Snov je peklenska, na kar smo pri tem nobelovcu že navajeni. Sprašuje o družbeni ureditvi in za svoj eksperiment, kot naprimer Orwell v Živalski farmi, uporabi manj resne like. Krutost, ki se zgodi otroku, je toliko bolj boleča in krutost, ki jo zagreši otrok toliko bolj grozna. Delo svojo privlačnost črpa iz prvobitnosti golote, lova, obredov in brezobzirnega boja za oblast, ki postane glavna tema romana. Prastrah, ki si želi trdne roke in krvavo diktaturo loči le nekaj mesecev. Ritem postaja hitrejši, temperatura se viša in liki odraščajo. Dovolj za hlastno, neodložljivo branje z vprašanjem: »Kaj je bolje-da imamo pravila in pogodbe ali da lovimo in pobijamo?«
Año:
2004
Editorial:
Delo
Idioma:
slovenian
Páginas:
192
ISBN 10:
961-6332-26-0
File:
EPUB, 526 KB
Descarga (epub, 526 KB)

You may be interested in

 

Peščeni planet

Año:
2018
Idioma:
slovenian
File:
EPUB, 742 KB

Ime rože

Año:
2011
Idioma:
slovenian
File:
EPUB, 674 KB

Most frequently terms

 
 
You can write a book review and share your experiences. Other readers will always be interested in your opinion of the books you've read. Whether you've loved the book or not, if you give your honest and detailed thoughts then people will find new books that are right for them.
William Golding





GOSPODAR MUH





Prvo poglavje ŠKOLJKA ZAPOJE

Drugo poglavje KRES NA HRIBU

Tretje poglavje KOČE NA BREGU

Četrto poglavje POSLIKANI OBRAZI IN DOLGI LASJE

Peto poglavje POŠAST IZ VODE

Šesto poglavje POŠAST IZ ZRAKA

Sedmo poglavje SENCE IN VISOKO DREVJE

Osmo poglavje DARILO ZA TEMO

Deveto poglavje PRIVID SMRTI

Deseto poglavje ŠKOLJKA IN NAOČNIKI

Enajsto poglavje TRDNJAVSKA SKALA

Dvanajsto poglavje LOVSKI KRIK





Prvo poglavje ŠKOLJKA ZAPOJE

Deček svetlih las se je podričnil še zadnjih nekaj čevljev po skalah navzdol, potlej pa zavil proti laguni. Čeprav si je slekel šolski pulover, ki mu je opletal v eni roki, se mu je siva srajca oprijemala života in lase je imel na čelu prilepljene. Vse okoli njega vzdolž dolge grape, zarezane v zarasel gozd, se je kopalo v pripeki. S težavo se je motovilil čez rastline ovijalke in razpadajoča debla; kar šine pred njim v zrak ptica, nekaj rdečega in rumenega, in zavrešči ko čarovnica; v odmev na ta krik pride drug klic.

»Hej!« zavpije nekdo. »Malo počakaj!«

Podrast na eni strani zajede se strese in usuje se cela ploha deževnih kapljic.

»Malo počakaj,« ponovi glas, »ujel sem se.«

Svetlolasi fant se ustavi in si mehanično popravi nogavice, da je goščava za hip podobna domači angleški pokrajini.

Glas nadaljuje:

»Toliko je teh plezalk in ovijalk, da sploh nikamor ne pridem.«

Deček, ki je to zavpil, je ritensko prilezel iz nizke hoste, da so ga veje neljubo pobožale po zamaščenem vetrnem jopiču. Noge je imel čez ukrivljena kolena gole, debele, zažete in opraskane od trnja. Sklonil se je, si previdno potegnil iz kože nekaj trnov in sc obrnil. Bil je manjši od svetlolasega in zelo debel. Potlej je odšel proti njemu, pri tem iskal varne stopinje za noge in nazadnje pogledal skozi debele naočnike navzgor.

»Kje pa je tisti z megafonom?«

Svetlolasi deček je zmajal z glavo.

»Tole je otok. Vsaj mislim, da je otok. Tole skalovje sega v morje. Mogoče ni nikjer nobenega odraslega.« Debelušček ga je preplašeno pogledal.

»Kaj pa pilot? Ta ni bil ; v prostoru za potnike, ta je bil spredaj v kabini.«

Svetlolasi fant si je s stisnjenimi očmi ogledoval skalne čeri.

»Pa vsi drugi fantje,« je nadaljeval debelinko. »Nekateri so se gotovo rešili. Morali so se, ni res?«

Svetlolasi deček jo je, kolikor je le mogel, ravnodušno mahnil proti vodi. Hotel je ostati vzvišen, pa vendarle ne preveč očitno brezbrižen, debeli dečko pa je pritekel za njim.

»Kaj sploh ni nobenega odraslega?«

»Mislim, da ne.«

Svetlolasi je rekel to nekam slovesno; potlej pa ga je prešinilo veselje, ko je spoznal, da se mu je izpolnila velika želja. Kar sredi grape se je postavil na glavo in se zarežal proti zvrnjeni podobi debeluha.

»Nobenih odraslih!«

Debeluh je malo pomislil.

»Tisti pilot.«

Svetlolasi se je spet postavil na noge in sedel na tla, da se je iz njih pokadilo.

»Ko nas je spustil na tla, je gotovo odletel naprej. Tukaj ne bi mogel pristati. Z letalom na kolesa že ne.«

»Bili smo napadeni!«

»Vsak čas se mora vrniti.«

Debelinko je odkimal.

»Ko smo se spuščali, sem pogledal skozi eno od oken. Zagledal sem drugi del letala. Iz njega so švigali plameni.«

Gledal je gor in dol po preseki.

»Po mojem je tole naredil trup letala.«

Svetlolasi deček se je stegnil in se dotaknil raztreščenega konca štora. Za nekaj trenutkov mu je to pritegnilo zanimanje. »Kaj pa se mu je zgodilo?« je vprašal. »In kje je zdaj?«

»Vihar ga je zanesel na morje. Pa tisto še pol toliko ni bilo nevarno kakor vsa tale drevesna debla, ki so se podirala. V njem je še zmeraj moralo biti nekaj fantov.«

Malo se je obotavljal, potlej pa spet spregovoril:

»Kako ti je pa ime?«

»Ralph.«

Zdaj je debeli deček pričakoval, da bo svetlolasi njega vprašal, kako mu je ime, vendar ponujeno predstavljanje ni bilo izpeljano do konca; svetlolasi deček, ki mu je bilo ime Ralph, se je bledo na smejal, vstal in si spet začel utirati pot proti laguni. Debeluh pa mu je bil venomer tesno za petami.

»Prepričan sem, da nas je še lep kup raztresenih naokoli. Si videl še koga drugega?«

Ralph je odkimal in stopil hitreje. Potlej se je spotaknil ob veji in jo treskoma pogrnil po tleh.

Debelušček se je ustavil zraven njega in močno zasopihal.

»Tetka mije naročila, da ne smem teči,« je razložil, »ker imam naduho.«

»Potuho?«

»Tako je. Ne pridem do sape. Na naši šoli sem imel samo jaz naduho,« je dejal debeluh in je bil kar malo ponosen na to. »In naočnike nosim že od tretjega leta naprej.«

Snel si je naočnike in jih pomolil Ralphu; pri tem je mežikal in se smehljal, nazadnje pa si jih začel brisati ob umazan vetrni jopič. Ker se je od bolečine v trebuhu in notranje zbranosti nakremžil, so se mu čisto spremenile poteze na bledem obrazu. Obrisal si je znoj z lic in si hitro spet nataknil naočnike na nos.

»Tele jagode...«

Pogledal je po zajedi okoli sebe.

»Tele jagode,« je dejal, »mislil sem ...«

Popravil si je naočnike, odhlačal stran od Ralpha in počepnil med prepleteno listje.

»Takoj pridem za teboj...«

Ralph se je previdno izmotal iz rastlinja in smuknil naprej skozi hosto. Čez nekaj trenutkov pa je že spet zaslišal sopihanje debelega fantiča za seboj, vendar je pohitel naprej proti steni, ki ga je še ločila od lagune. Zlezel je čez razčesnjeno deblo in prišel iz goščave na plan.

Breg je bil porasel s palmami. Te so stale pokonci ali se nagibale ali se obračale proti svetlobi in zeleni listi so bili sto čevljev visoko v zraku. Na malo privzdignjenih tleh pod njimi je rasla zanikrna trava in povsod so bili kupi podrtega drevja, posejani z razpadajočimi kokosovimi orehi in palmovimi sadikami. Za dečkoma je bila temna gmota pravega gozda in odprta preseka ostre grape. Ralph se je ustavil, se z eno roko naslonil na sivo deblo in z žmerikajočimi očmi pregledoval lesketajočo se vodo. Kakšno miljo stran na morju so bele pene pljuskale ob koralno pečino, onkraj te pa je bilo odprto morje temno sinje. Znotraj nepravilnega loka koral je bila laguna mirna kakor gorsko jezero — modra v vseh odtenkih in prelivajoče se zelena in škrlatna. Sipina med teraso s palmami in vodo je bila ozka in usločena, na videz brez konca in kraja, ker so se palme in breg in voda na Ralphovi levi vlekli v perspektivi nekam v neskončnost; in čez in čez je skoraj nevidna migljala soparica.

Ralph je skočil s terase na peščino. Črne čevlje mu je na gosto pokrila mivka in vročina je puhnila vanj. Začutil je, kako ga obleka veže, zato je divje zbrcal z nog čevlje in si s po enim potegom slekel z nog nogavice z elastiko v robu. Potlej je skočil nazaj na teraso, si slekel srajco in obstal med lobanjastimi kokosovimi orehi, da so mu zadrsele po koži zelene sence palm in gozda. Odpel si je pas z zaponko v obliki kače, vrgel s sebe kratke hlače in hlačke, obstal nag in se oziral po bregu in vodi, ki sta mu jemala oči.

Bil je že zadosti star, da je izgubil otroško štrleči trebuh, saj mu je bilo dvanajst let in nekaj mesecev, vendar še ni bil zadosti star, da bi mu bilo kaj nerodno zaradi doraščanja. Zdaj bi mu človek prisodil, da se bo nemara razvil v boksarja, vsaj po širokih in čokatih plečih sodeč, vendar mu je okoli ust in oči igrala nekakšna milina, ki ni obetala nič slabega. Narahlo je pobožal palmovo deblo; nazadnje je bil prisiljen verjeti, da je otok resničen, zato se je še enkrat z užitkom zasmejal in se postavil na glavo. Spretno se je spet ujel na noge, skočil na mivko, pokleknil in si presejal celo prgišče sipe na kupček na prsih. Potlej je sedel in se s svetlimi, razburjenimi očmi zagledal proti vodi.

»Ralph...«

Debeli deček se je nagnil čez teraso in previdno sedel na rob, da so mu noge zabingljale.

»Oprosti, da se mi je tako mudilo. Tiste jagode ...«

Obrisal si je naočnike in si jih posadil na gumbasti nos. Okvir mu je bil zarisal globok rdečkast »V« na korenu. Po strani se je ozrl po Ralphovem zagorelem telesu in potlej po svoji obleki. Segel si je z roko proti vrhu zadrge, ki se mu je vlekla čez prsi.

»Moja tetka...«

Potlej je odločno potegnil za zadrgo in si vetrni jopič slekel čez glavo.

»Takole!«

Ralph ga je od strani ošvrknil z očmi, a rekel ni nič.

»Mislim, da bo najbolje, če se spomniva vseh njihovih imen,« je dejal debeli deček, »in napraviva seznam. Moramo se vsi skupaj dobiti.«

Ralph še ni hotel razumeti namiga, zato je moral debelušček nadaljevati.

»Meni je vseeno, kako mi pravijo,« je dejal zaupno, »samo da me ne kličejo tako, kakor so me začeli v šoli.«

Ralph je majčkeno napel ušesa.

»Kako pa so ti rekli?«

Debelinko se je ozrl čez ramo, potlej pa se nagnil proti Ralphu.

Zašepetal je:

»Po navadi so mi rekli .Pujsek!«

Ralph se je cvileče zasmejal. Planil je pokonci:

»Pujsek! Pujsek!«

»Ralph — prosim te!«

Pujsek je ves preplašen sklenil roke.

»Rekel sem, da ne bi rad ...«

»Pujsek! Pujsek!«

Ralph je zaplesal po pripeki na peščini, potlej pa se vrnil kot lovsko letalo z nazaj zasuknjenimi krili in premitraljiral Pujska.

»Dumdumdumdumdum!«

Zaril se je v mivko pod Pujskom, tam obležal in se še naprej krohotal.

»Pujsek!«

Pujsek se je prisiljeno zamuzal in je bil navzlic vsemu vesel, da se Ralph vsaj toliko zmeni zanj.

»Če ne boš povedal drugim ...«

Ralph se je hihital v pesek. Pujsku se je na obraz spet vrnil izraz bolečine in zbranosti.

»Samo trenutek.«

Pohitel je nazaj v hosto. Ralph je vstal in zdirjal proti desni.

Tukaj je sipino nahitroma prerezal širok pas v pokrajini; velika plošča rdečkastega granita je bila odločno zavihtena čez grmovje in teraso in pesek in laguno, da je bila kakor štiri čevlje visoka ježa. Po vrhu je bila pokrita s tanko plastjo prsti in zanikrne trave in zasenčena z mladimi palmami. Ker je bilo zanje premalo zemlje, da bi se mogle pognati v višino, so dosegle kvečjemu kakšnih dvajset čevljev, potlej pa omahnile in se posušile; tako je nastala nekakšna vzorčasta preproga križemkražem podrtih dreves, zelo pripravnih za sedenje. Palme, ki so še stale, so delale zeleno streho, pokrito po spodnji strani z migetajočo mrežo odsevov iz lagune. Ralph se je potegnil na to polico, začutil hlad in senco, priprl eno oko in ugotovil, da so sence na njegovem telesu v resnici zelene. Utrl si je pot na rob police, obrnjen proti morju, se ustavil na njem in se zagledal navzdol v vodo. Bila je do dna bistra in vsa si

joča od cvetočega tropskega rastlinja in koral. Jata majhnih, svetlikajočih se rib je švigala sem ter tja. Ralph je spregovoril sam pri sebi in od slasti so mu v glasu zabrnele debele strune:

»Juhuhu! «

Onkraj police je bilo še več mikavnega. Nekakšna silna moč —- nemara tajfun ali pa vihar, ki je pospremil njihov prihod — je premešala pesek v laguni, da je nastal dolg, globok tolmun sredi peščine, ki ga je na drugem koncu zapiral visok rob rožnatega granita. Ralph je bil že nekajkrat razočaran zaradi na videz večje globine takihle bazenov sredi sipine, zato se je temu približal pripravljen na razočaranje. Vendar si ta otok ni privoščil z njim okrutnih šal in tudi neverjetni tolmun, v katerega je očitno mogla priteči morska voda samo ob najvišji plimi, je bil na enem koncu tako globok, da je bila voda kar temno zelena. Ralph je skrbno pregledal vseh trideset metrov dolžine, potlej pa se na glavo pognal v tolmun. Voda je bila toplejša od njegovega telesa, zato se mu je zdelo, kakor da plava v veliki banji.

Pujsek se je spet pokazal, sedel na skalni rob in si nevoščljivo ogledoval zeleno in belo Ralphovo telo.

»Kako imenitno plavaš.«

»Pujsek.«

Pujsek si je sezul čevlje in nogavice, jih skrbno položil na polico in z enim prstom potipal vodo.

»Saj je vroča!«

»Kaj si pa mislil?«

»Nič nisem mislil. Moja tetka...«

»Ti in tvoja tetka!«

Ralph se je pognal pod površino in z odprtimi očmi plaval pod vodo; peščena stena bazena se je vzdigovala kakor gorsko pobočje. Prevrgel se je na hrbet, se prijel za nos in zlat odsev mu je zaplesal in zamigljal ravno po obrazu. Videti je bilo, da se je tudi Pujsek odločil, ker si je začel slačiti hlače. V hipu je bil kot mleko bel in kot maslo zalit nagec. Po prstih je odšel po pesknati strani tolmuna proti vodi in zabredel vanjo, potlej pa do vratu sedel v bazen in se ponosno nasmejal proti Ralphu.

»Kaj ne boš zaplaval?«

Pujsek je odkimal.

»Ne znam. Nisem smel plavati. Zaradi naduhe ...«

»Ti in tvoja potuha!«

Pujsek je prenesel z nekakšno ponižno potrpežljivostjo.

»Ti pa res imenitno plavaš.«

Ralph je ritensko odčofotal proti pobočju, se potopil čez usta in potem brizgnil curek vode visoko v zrak. Potlej je vzdignil brado in spregovoril:

»Ko mi je bilo pet let, sem že znal plavati. Očka me je naučil. Poveljnik je pri mornarici. Ko bo dobil dopust, bo prišel in nas rešil. Kaj je pa tvoj oče?«

Pujsek je mahoma zardel.

»Moj oče je že umrl,« je hitro rekel, »in moja mama ...«

Snel si je naočnike in se zastonj oziral po kakšni stvari, s katero bi si jih lahko očistil.

»Ves čas sem živel pri tetki. Ta ima slaščičarno. Zmeraj sem imel toliko slaščic. Kolikor sem jih hotel. Kdaj pa nas bo tvoj očka rešil?«

»Kakor hitro bo mogel.«

Pujsek je vstal iz vode, da je vse teklo od njega, stopil nag k bregu in si obrisal naočnike z nogavico. V dopoldanski vročini je bil edini glas, ki jima je bil na ušesa, zategnjeno, hrsteče vršanje butajočih valov ob pečine.

»Kako bo pa zvedel, da smo tukaj?«

Ralph se je zibal na vodi. Spanec ga je objemal kakor cela vrsta podob, ki se je spopadala z bleščečimi odsevi lagune.

»Kako bo pa vedel, da smo tukaj?«

Zato ker, je premišljeval Ralph, zato ker, zato ker ... Bučanje valov ob pečine se je odmaknilo nekam daleč.

»Povedali mu bodo na letališču.«

Pujsek je zmajal z glavo, si nataknil naočnike, ki so metali zajčke, in pogledal navzdol proti Ralphu.

»Kje neki. Kaj nisi slišal, kaj je dejal pilot? O atomski bombi? Vsi so mrtvi.«

Ralph se je potegnil iz vode in se postavil pred Pujska, da sta si pogledala iz oči v oči; medtem je preudarjal to nenavadno vprašanje.

Pujsek je gonil svojo:

»Tole je otok, ni res?«

»Splezal sem na skalo,« je počasi rekel Ralph, »in mislim, da je otok.«

»Vsi so mrtvi,« je dejal Pujsek, »in tole je otok. Nihče ne ve, da sva tukaj. Tvoj očka ne ve, nihče ne ve...«

Ustnice so mu zatrepetale in naočniki so se mu zameglili od soparice.

»Mogoče bova morala biti tukaj, dokler ne umreva.«

Ob teh besedah se je Ralphu zazdelo, da je vročina še huje pritisnila, da je nazadnje že grozeče neznosna, in laguna ju je napadla s slepečim bleskom.

»Kje je pa moja obleka,« je zamomljal Ralph. »Aha, tamle.«

Stekel je po pesku in sonce ga je neusmiljeno žgalo; na drugem koncu police je našel razmetano obleko. Čudno dobro mu je delo, ko si je lahko spet oblekel sivo srajco. Potlej je splezal na rob ježe in sedel v zeleno senco pripravnega debla. Tudi Pujsek se je potegnil iz vode in potem prinesel večino obleke s seboj pod pazduho. Nazadnje je skrbno sedel na podrto drevo v bližini majhne skale, ki je gledala na laguno; in mrežasti odsevi so zamigljali po njem.

Mahoma je spregovoril:

»Morava najti še druge. Morava kaj delati.«

Ralph ni nič rekel. Tole je koralni otok. V zavetju pred soncem je prijetno zasanjaril in se še zmenil ni za Pujskovo govorjenje, ki je napovedovalo nesrečo.

Pujsek pa ni odnehal:

»Koliko pa nas je tukaj?«

Ralph je vstal in stopil pred Pujska:

»Ne vem.«

Pod meglico soparice je kdaj pa kdaj potegnila prijetna sapa čez vodno gladino. Kadar je vetrc pripihal do police, je palmovo listje zašelestelo, da so jima lise zabrisanih sončnih odsevov zdrsnile čez telesi ali pa v senci zaprhutale kakor svetla, krilata bitja.

Pujsek se je ozrl proti Ralphu. Vse sence na Ralphovem obrazu so postavljene na glavo; zgoraj zelene, spodaj svetle od lagune. Zajček sončne svetlobe mu skaklja po laseh.

»Morava kaj početi.«

Ralph ga je predirno pogledal. Nazadnje se mu je vendar začel spreminjati v živo resnico sanjani, pa nikoli do kraja uresničeni svet fantazije. Ralphu so se ustnice razklenile v blažen nasmeh in Pujsek je ta smeh obrnil nase, v znamenje, da ga leoni le priznava, zato se je veselo zasmejal:

»Če je to v resnici otok...«

»Kaj pa naj bi bilo?«

Ralphu je zamrl nasmeh na ustnicah in pokazal je proti laguni.

Med praprotastim rastlinjem je ležalo nekaj rumenkastega.

»Kamen.«

»Ne. Školjka.«

Pri priči je bil Pujsek ves iz sebe od spodobne zavzetosti.

»Imaš prav. Školjka! Nekoč sem že videl nekaj podobnega. Pri nekom na steni. Rekel ji je bisernica. Če je hotel poklicati mamo, je samo zapiskal na školjko. To so strašno dragocene ...«

V bližini Ralphovega komolca se je mlada palma nagibala nad laguno. Teža drevesa je v resnici že privzdignila rušo tanke prsti in še malo, pa bo palma padla. Ralph je izruval steblo in začel z njim broditi po vodi, da so svetlikajoče se ribice švigale sem tei tja. Pujsek se je nevarno nagnil čez rob:

»Pazi! Da je ne boš strl...«

»Tiho bodi.«

Ralph je govoril odsotno. Školjka je zanimiva in lepa in vredna igre; vendar se živahne podobe njegovih sanj pri belem dnevu še zmeraj vrivajo medenj in Pujska, ki je v tej zvezi brez pomena. Mlada palma se upogiba in frca školjko po rastlinju naprej. Ralph uporabi eno roko za vrtišče vzvoda, z drugo pa pritisne na ročico: da školjka pogleda iz vode in jo Pujsek lahko prime, ko se poceja voda od nje.

Zdaj školjka ni bila več samo predmet za gledanje, temveč si se je lahko tudi dotaknil, zato je Ralpha prevzelo navdušenje. Pujsel je zajecljal:

»— bisernica; te so tako dragocene. Povem ti, če bi jo človel« hotel kupiti, bi moral šteti in šteti in odšteti ne vem koliko funto — moj prijatelj jo je imel na zidu na vrtu in moja tetka...«

Ralph je vzel školjko Pujsku iz rok in malo vode mu je zacurljalo po roki. Školjka je bila temno kremaste barve in tu pa tam je bilo na njej nekaj obledelih rožnatih lis. Od konice, ki se je stekala v majhno odprtino, pa do rožnatih ustnic na ustju je bilo osemnajst palcev lupine z majčkeno zavitimi kitami, pokrite z rahlimi dekorativnimi vzorci. Ralph je stresel pesek iz globoke posode.

»— mukala je kakor krava,« je dejal Pujsek. »Moj prijatelj je imel tudi nekaj belih kamenčkov in kletko za ptiče z zeleno papigo. Seveda pa ni piskal na tiste bele kamenčke in kadar je deja' ...«

Pujsek je segel po sapo in pobožal lesketajočo se stvar, ki je ležala v Ralphovih rokah:

»Ralph!«

Ralph se je ozrl.

»Tole lahko uporabiva, da skličeva druge. Na zbor. Vsi bode prišli, če naju bodo zaslišali...«

Ves je žarel pred Ralphom.

»Saj si tudi ti mislil na to, ni res? Gotovo si samo zato potegnil školjko iz vode, kaj?«

Ralph si je vrgel svetle lase nazaj.

»Kako pa je tvoj prijatelj zapiskal na školjko?«

»Kakor bi hotel pljuniti,« je dejal Pujsek. »Moja tetka meni ni pustila, da bi piskal, zaradi moje naduhe. Prijatelj je dejal, da je treba pihniti od todle,« je dejal Pujsek in si položil roko na napet trebuh. »Poskusi, Ralph. S tem boš priklical še druge.«

Ralph si je negotovo prislonil ožji konec školjke k ustom in pihnil. Iz ustja školjke je prišel nekakšen prdeč glas, pa nič drugega. Ralph si je obrisal slano vodo z ustnic in še enkrat poskusil, vendar je školjka tudi zdaj ostala brez glasu.

»Kakor bi hotel pljuniti.«

Ralph je našobil ustnice in znova pihnil sapo v školjko, da je bilo slišati v njej nekakšen debel, grd glas. To je dečkoma napravilo toliko veselja, da je Ralph nekaj minut kar naprej puhal in se vmes krohotal, kakor bi stresal grah.

»Moj prijatelj je pihal čisto od todle.«

Ralph je pograbil ta nasvet in pihnil v školjko čisto od prepone. Pri priči se je lupina oglasila. Globoko, hripavo mukanje je zapelo pod palmami, se razgubilo po neprehodnem pragozdu in odmevalo od rožnatega granita v hribu. Jate ptičev so se vzdignile z drevesnih krošenj in nekaj je zacvililo in zašvigalo po podrastju.

Ralph je odmaknil školjko od ustnic.

»Strela!«

Zdaj, ko je spregovoril s svojim glasom, se mu je zdelo, kakor da šepeta v primerjavi z raskavim donenjem školjke. Še enkrat si je prislonil školjko k ustnicam, globoko segel po sabo in znova pihnil. Znova je strahotno zamukalo; potlej je školjko še bolj pritisnil in glas je poskočil za celo oktavo in se sprevrgel v preglušljivo piskanje, da je šlo še bolj skozi ušesa kakor prej. Pujsek je nekaj vpil in obraz mu je zadovoljno žarel in naočniki so se mu bliskali. Ptiči so zavreščali, manjše živali so se razbežale. Ralphu je pošla sapa; glas se je spustil za oktavo, se spremenil v debelo ruljenje in nazadnje v šumeč piš brez glasu.

Školjka je utihnila in je bila podobna lesketajočemu se oklu; Ralphu je obraz potemnel, ker mu je pohajala sapa, in zrak nad otokom je odmeval od ptičjega vreščanja in križajočih se odmevov.

»Glavo stavim, da se tole sliši milje in milje daleč.«

Ralph je spet prišel do sape in odpiskal celo vrsto kratkih, tro bentajočih znamenj.

Pujsek je zaklical: »Eden že gre!«

Pod palmami kakšnih sto metrov stran na bregu se je pokaza majhen deček. Moralo mu je biti kakšnih šest let; bil je čokat ir svetlih las, obleko je imel ponošeno, obraz ves pomazan z lepljiv< sadno mezgo. Hlače si je bil spustil s popolnoma očitnim name nom, potlej pa si jih v naglici samo na pol potegnil nazaj na tre buh. Skočil je s police s palmami v mivko in hlače so mu zdrknil« h gležnjem; stopil je iz njih in zacapljal proti ježi. Pujsek mu je po magal na teraso. Medtem je Ralph še kar trobil, da je po gozdu vsi odmevalo glasov. Fantiček se je razkoračil pred Ralphom in se mi s svetlimi očmi zagledal navpično v obraz. Ko se je prepričal, da ji storil nekaj pametnega, mu je na obraz legla mirna zadovoljnos in v usta mu je smuknil edini čisti prst, rožnati palec.

Pujsek se je sklonil k njemu:

»Kako ti je ime?«

»Johnny.«

Pujsek je sam pri sebi zamrmral ime, potlej pa ga zakriča Ralphu, a ta se še zmenil ni zanj, ker je še kar naprej trobental. V obraz je bil temno zamolkel od silnega veselja, da lahko povzroč; tak strahoten trušč, in srce mu je tako razbijalo, da mu je napeti srajca podrhtevala. Iz gozda so se oglasili kriki in prihajali čedalji bliže.

Na bregu so se že pokazala znamenja življenja. Na pesku, ki ji migljal pod meglico od pripeke, se je na miljah in miljah njegovi dolžine tajilo vse polno človeških postav; dečki so se odpravil proti privzdignjeni polici po vroči, ubito hrsteči mivki. Trije otro čaji, kvečjemu toliko stari kot Johnny, so se prikazali iz presenet ljive bližine, kjer so se v gozdu pasli na jagodah. Zagorel deček, m dosti mlajši od Pujska, je pribodel iz neprehodnega goščavja, zavi proti terasi in se veselo nasmejal vsakemu posebej. Prihajalo jih ji čedalje več. Vsi so napravili kakor Johnny, čeprav ta še vedel ni, d; jim je dal dober zgled, posedli po podrtih palmovih deblih in ča kali. Ralph je še naprej dajal kratka, predirna znamenja s trobljo Pujsek se je sukal med zbirajočo se gručo, spraševal po imenih it nabiral čelo v gube, ko si jih je poskušal vse zapomniti. Otroci s< ga ubogali tako preprosto, kakor ubogajo ljudi z megafoni. Neka teri so bili goli in so prinesli obleko s seboj; drugi so bili na po nagi ali bolj ali manj oblečeni, v šolskih uniformah; v sivem, mo drem, srnje rjavem, v jopičih in majicah. Na obleki so imeli grbe celo gesla, na nogavicah in na puloverjih barvaste okraske. Stikali so glave nad debli v zeleni senci; bili so rjavih, svetlih, črnih, kostanjevih, peščenih, mišje sivih las; in te glavice so nekaj čebljale in šepetale in v njih so se iskrile oči, uprte v Ralpha, in napeto pričakovale. Nekaj se bo prav gotovo zgodilo.

Otroci, ki so prihajali po bregu, posamez ali v dvoje, so se pokazali v nevidni krog, ko so stopili čez črto soparične migljavice in se približali pesku. Tukaj jim je oči vselej pritegnila najprej črna, netopirju podobna postava, ki je skakala po pesku, in šele pozneje so opazili telo nad njo. Netopir je bil senca otroka, zaradi navpičnega sonca stisnjena na temno liso med hitečimi nogami. Tudi če je Ralph trobil, je vendar opazil zadnji dve telesi, ki sta prišli na teraso nad plahutajočo črno liso. Oba dečka okroglih glav in žimastih las sta se treščila na tla Ralphu pred noge in se zarežala in zasopihala kakor psa. Bila sta dvojčka in oči vseh so ostrmele ob tako neverjetni in smešni podvojitvi. V isti sapi sta dihala, v isti sapi se muzala, bila sta čvrsta in živahna. Obračala sta vlažne ustnice navzgor proti Ralphu, ker je bilo videti, kakor da imata pretesno kožo, zato sta jima bila profila premaknjena in usta jima je vleklo vsaksebi. Pujsek se je z bliskajočimi se naočniki sklonil k njima in med dvema donečima glasovoma s trobljo je bilo slišati, kako ponavlja njuni imeni:

»Sam in Eric, Sam in Eric.«

Potlej pa se mu je vse pomešalo; dvojčka sta odkimavala in kazala drug na drugega in vsa truma se je krohotala.

Nazadnje je Ralph nehal trobiti; sedel je in školjka mu je obvisela v eni roki, glavo pa je sklanjal prav do kolen. Ko so odmevi potihnili, je zamrl tudi smeh in nastala je tihota.

Po mavrični migljavici se je po bregu pomikalo še nekaj temnega. Ralph je prvi zagledal in ni odmaknil oči, dokler se niso zaradi njegovega napetega pogleda vsi obrnili v tisto smer. Potlej pa se je postava iz fatamorgane preselila na jasen pesek in tedaj so ugotovili, da temna lisa ni samo senca, temveč večinoma temna obleka. Videli so, da je to cela skupina dečkov, ki stopa za silo v korak v dveh vzporednih vrstah in je oblečena v čudno ekscentrično nošo. Hlače, srajce in druge kose obleke nosijo vsi v rokah: vsak deček pa ima na glavi veliko črno čepico s srebrnim emblemom. Telesa so jim od vratu do gležnjev pokrita s črnimi pelerinami; te imajo na levi strani prsi velik srebrn križ in za vratom se končujejo s košato nabornico. Zaradi tropske vročine, spusta, iskanja hrane in zdaj tega napornega korakanja po razbeljenem bregu so vsi skupaj v obraz podobni ravnokar opranim češpljam Fant, ki jim je poveljeval, je bil oblečen ravno tako, samo da je imel na čepici zlato značko. Ko je bila njegova četa kakšnih deset korakov od terase, je zaklical nekakšno povelje in vsi so se ustavili; lovili so sapo, se potili in se opotekali v slepeči svetlobi. Poveljnik sam je stopil naprej, se pognal na polico, da mu je pelerina zavihrala, in se zagledal v senco, ki se je njemu zazdela skoraj popolna tema.

»Kje je mož s trobento?«

Ralph je spoznal, da ga je oslepilo sonce, zato mu je odgovoril:

»Tu ni nobenega moža s trobento. Samo jaz sem.«

Fant je stopil bliže, se zagledal v Ralpha in pri tem čudno nakremžil ves obraz. Ko se je zagledal v svetlolasega dečka z rumenkasto školjko na kolenih, je bilo videti, kakor da še malo ni zadovoljen s tem, kar vidi. Hitro se je obrnil in črni plašč mu j« zaplahutal v krogu:

»Še pravi, da ni nobene ladje tukaj?«

Plahutajoča pelerina mu je pokrivala spotegnjeno, vitko in koščeno telo in izpod črne čepice so mu silili rdečkasti lasje. Obraz je imel zgrbančen, pegast in grd, čeprav ne neumen. Iz obraza so mu gledale svetlo sinje oči, zdaj razočarane in pripravljene, da se zalijejo s togoto, ali pa so se že zalivale.

»Kaj ni tu nobenega odraslega človeka?«

Ralph mu je spregovoril za hrbtom:

»Ne. Ravno imamo zborovanje. Pridite in se nam še vi pridružite.«

Skupina dečkov v pelerinah je začela stopati iz poravnanih vrst. Suhljati fant je zavpil nad njimi:

»Zbor! Mirno!«

Stotnija je le nerada ubogala in se znova postavila v vrste, potlej pa obstala na soncu in se gugala, še malo, pa so eni začeli pc tihem godrnjati:

»Tak poslušaj, Merridevv. Prosim te, Merridevv... kaj ne bi mogli?«

Potlej je eden od dečkov čofnil na nos v pesek in vrste so se razdrle. Dečka, ki mu je prišlo slabo, so vzdignili na teraso in ga pustili na tleh. Merridew je srepo gledal, nazadnje pa se kislo sprijaznil s tem, kar se je pač dalo narediti:

»No, naj bo. Sedite. Pustite ga pri miru.«

»Ampak, Merridevv.«

»Zmeraj se samo naredi, kakor da je omedlel,« je dejal Merridew. »Ravno tako je napravil tudi v Gibraltarju; in pri jutranjem opravilu pred kantorjem.«

Ob tem zadnjem spominu iz lepih dni se je četa zarežala, se kakor jata črnih ptičev razposedla po križemkražem ležečih deblih in z zanimanjem merila Ralpha. Pujsek ni nikogar vprašal, kako mu je ime. Uniformirana superiornost mu je vlila strahu, še posebej pa domišljava gospodovalnost, s kakršno je ukazoval Merridevv. Stisnil se je na drugo stran k Ralphu in si dal opraviti z naočniki.

Merridevv se je obrnil proti Ralphu:

»Kaj ni tu nobenih odraslih?«

»Ne.«

Merridevv je sedel na deblo in se razgledal po krogu;

»Potlej moramo poskrbeti sami zase.«

Pujsek se je boječe oglasil, ker se je počutil zadosti varnega na drugi strani Ralpha:

»Ravno zato pa je Ralph sklical to zborovanje. Da bomo lahko sklenili, kaj je treba storiti. Slišali smo že imena. Tole je Johnny. Tale dva — to sta dvojčka Sam in Eric. Kateri je Eric —? Ti? Ne

— ti si Sam ...«

»Jaz sem Sam...«

»In jaz sem Eric.«

»Najbolje bo, če vsak pove svoje ime,« je dejal Ralph; »jaz sem Ralph.«

»Mi se že skoraj vsi poznamo med seboj,« je dejal Pujsek. »Smo si ravnokar povedali svoja imena.«

»Otroška imena,« je dejal Merridevv. »Zakaj naj bi bil jaz Jack? Jaz sem Merridevv.«

Ralph se je hitro obrnil proti njemu. To je glas človeka, ki ve, kaj hoče.

»Potlej,« je nadaljeval Pujsek, »tale deček — pozabil sem ...«

»Ti preveč otresaš jezik,« je dejal Jack Merridevv. »Jezik za zobe, Bajsek.«

Vzdignil se je krohot.

»Saj ni Bajsek,« je zavpil Ralph, »ime mu je Pujsek!«

»Pujsek!«

»Pujsek!«

»O, Pujsek!«

Vzdignil se je viharen krohot in pridružil se mu je še najsuhotnejši ficek. Za hip je bilo videti, kakor da so dečki sklenili trden krog prijateljstva, v katerem ni prostora za Pujska: ta jo zardel kakor kuhan rak, sklonil glavo in si spet začel brisati naočnike.

Nazadnje je smeh potihnil in predstavljanje se je nadaljevalo.

V četi je bil po velikosti takoj za Jackom Maurice; bil je širokopleč in se je kar naprej režal. Spet nekdo drug je bil slaboten in boječ in ga nihče ni poznal; držal se je bolj sam zase, kakor bi se na tihem ostro zavedal, da ne spada mednje in hoče ostati skrit. Zamomljal je, da mu je ime Roger, in spet utihnil. Bill, Robert, Harold, Henry; tisti dečko iz čete, ki je bil omedlel, je sedel ravno nasproti na podrti palmi, se bledo smehljal Ralphu in povedal, da mu je ime Simon.

Jack je spregovoril:

»Skleniti moramo, kako se bomo rešili.«

Med zbranimi je završalo. Henry, eden od manjših dečkov, je zaklical, da bi šel rad domov.

»Tiho,« je odsotno rekel Ralph. Vzdignil je školjko. »Zdi se mi, da si moramo izbrati poglavarja, ki bo o vsem odločal.«

»Poglavarja! Poglavarja!«

»Jaz moram biti poveljnik,« je s prostaško nesramnostjo dejal Jack, »ker sem načelnik razreda in prvi odličnjak. Lahko zapojem visoki C.«

Spet je zašumelo.

»No, torej,« je dejal Jack; »jaz sem ...«

Obmolknil je. Nazadnje se je zganil Roger, temni deček, in spregovoril.

»Napravimo volitve.«

»Tako je!«

»Volimo predsednika!«

»Glasujmo...«

Igra z volitvami je bila skoraj ravno tako prijetna kakor trobljenje na školjko. Jack je začel ugovarjati, vendar sta se hrušč in trušč iz vsesplošne želje po predsedniku sprevrgla v volitve, pri katerih je bil z vzdigovanjem roke izvoljen Ralph. Nobeden od dečkov bi ne vedel povedati nobenega pravega vzroka; če bi šlo za to, kdo ima največ soli v glavi, bi se tehtnica najbrž nagnila v prid Pujska, popolnoma očitne voditeljske vrline pa je imel Jack. Vendar je bilo na Ralphu nekaj izrednega, ko je kar sedel in molčal: ni šlo samo za velikost in prijetno zunanjost, zakaj še posebej skrivnostno, pa tudi najmočneje je pri tem vplivala školjka. Ta človek, ki je trobil nanjo in sedi tule na terasi in jih čaka s tole rahlo stvarjo, ki jo pestuje na kolenih, ta je nekaj posebnega.

»Jaz sem za tistegale s školjko.«

»Ralph! Ralph!«

»Naj bo poglavar tale, ki ima trobento.«

Ralph je vzdignil roko, naj utihnejo.

»Dobro. Kdo hoče, naj bo predsednik Jack?«

Vsa četa je s strahotno poslušnostjo vzdignila roke.

»In kdo je zame?«

Vsi razen čete in Pujska so nemudoma vzdignili roke. Potlej je vzdignil roko tudi Pujsek in nekaj zagodrnjal sam sebi v brado.

Ralph je preštel roke.

»Še pravi, da sem jaz predsednik.«

Vsi fantje v krogu so zaploskali. Še celo četa je zaploskala; in pege so izginile Jacku z obraza, tako je zardel od sramu. Hotel je že vstati, pa se je premislil in spet sedel, medtem ko se je ploskanje nadaljevalo. Ralph ga je pogledal in mu želel kaj ponuditi.

»Četa ostane kajpak pod tvojim poveljstvom.«

»To bo naša armada ...«

»Ali lovci...«

»Lahko bodo...«

Jacku je izginila rdečica z obraza. Ralph jim je znova pomahal, naj utihnejo:

»Jack ostane poveljnik čete. Ta je lahko — kaj želite, naj bodo ti fantje?«

»Lovci.«

Jack in Ralph sta se v plahem prijateljstvu nasmehnila drug drugemu. Drugi so se začeli vneto pogovarjati.

Jack je vstal:

»Dobro, zbor. Odložite toge!«

Kakor ob koncu pouka je vsa četa vstala in med klepetanjem pometala črne pelerine v travo na kup. Jack je položil svoj plašč na deblo zraven Ralpha. Sive kratke hlače so se mu lepile na život, tako je bil prepoten. Ralph jih je z občudovanjem opazoval in ko je Jack zagledal njegov pogled, je razložil:

»Hotel sem ravno oditi na tistile hrib in pogledati, ali je okoli in okoli voda. Potlej pa si nas ti poklical s školjko.«

Ralph se je nasmejal in molče vzdignil školjko.

»Poslušajte vsi skupaj. Morate mi pustiti nekaj časa, da vse premislim. Ne morem kar takoj zdajle odločiti, kaj naj storimo. Če tole ni otok, potlej se bomo kar hitro lahko rešili. Zato moramo najprej ugotoviti, ali je otok. Vsi morate ostati tukajle in počakati in nihče ne sme nikamor oditi. Trije od nas — če jih vzamemo več, bomo vse skupaj pomešali in se nazadnje še zgubili — trije od nas pojdejo na ekspedicijo in v oglednico. Jaz pojdem in Jack in — in ...«

Ozrl se je naokoli po kolobarju željnih obrazov. Imel je res veliko izbiro fantov.

»In Simon.«

Fantje okoli Simona so se zahihitali in Simon je vstal in se majčkeno nasmehnil. Zdaj, ko mu je izginila bledica z obraza, je bil koščen, živahen deček kakor drugi in pogled mu je prihajal izpod grive repastih las, ki so mu črni in ščetinasti padali na čelo.

Pokimal je Ralphu:

»Pojdem.«

»Jaz tudi...«

Jack si je potegnil izza hrbta iz toka kar precejšen nož in ga zasadil v deblo ob sebi. Med fanti je zabrnelo in potihnilo.

Pujsek se je zganil.

»Jaz grem tudi zraven.«

Ralph se je obrnil proti njemu.

»Ti nisi uporaben za tako nalogo.«

»Pa vendar bi...«

»Ne maramo te,« je kar naravnost odbil Jack. »Trije so zadosti.«

Pujsku so se zabliskali naočniki.

»Jaz sem bil zraven, ko je Ralph našel školjko. Jaz sem bil prvi ob njem.«

Jack in drugi se sploh niso zmenili zanj. Vsi so se razkropili na vse strani. Ralph, Jack in Simon so poskakali s terase in odšli po pesku proti kopalnemu bazenu. Pujsek se jim je obesil na pete in odcapljal za njimi.

»Če bo Simon hodil sredi med nama,« je dejal Ralph, »se bova lahko pogovarjala čez njegovo glavo.«

Vsi trije so ujeli korak. Še pravi, Simon je moral tu pa tam malo steči, da je prišel vštric z onima dvema. Potlej se je Ralph ustavil in se obrnil nazaj proti Pujsku:

»Pazi se.«

Jack in Simon sta se delala, kakor da tega ne vidita. Šla sta naprej.

»Ti ne moreš z nami.«

Pujsku so se spet zasopli naočniki — to pot od ponižanja.

»Pa si jim vendar povedal. Čeprav sem te prosil.«

Obraz mu je zalila rdečica in usta so mu zatrepetala:

»Ko sem ti vendar rekel, da ne maram ...«

»O čem pa govoriš, za božjo voljo?«

»O tem, da ne maram, da bi mi rekli Pujsek. Rekel sem ti, da mi je vseeno, kako me kličejo, samo da mi ne rečejo Pujsek; in prosil sem te, da jim nikar ne pravi, pa si jim vendar kar naravnost izblebetal...«

Tišina je legla nanje. Ralph se je z večjim razumevanjem zagledal v Pujska in videl, da je užaljen in potrt. Ni se mogel odločiti med obema skrajnostma, ali naj se mu opraviči ali ga še huje useka.

»Je pa že bolje Pujsek kakor Bajs,« je nazadnje rekel z neposrednostjo resničnega voditelja; »in sploh, meni je prav žal, če imaš tak občutek. In zdaj pojdi lepo nazaj, Pujsek, in napravi seznam po imenih. To je tvoje delo. Na svidenje.«

Obrnil se je in stekel za onima dvema. Pujsek se je ustavil in rdečica svete jeze mu je počasi splahnela z lic. Odšel je nazaj proti terasi.

Vsi trije fantje so urno korakali po pesku. Morje je bilo nizko in na bregu je tekel pas z nizkim rastlinjem pokritih tal, ki je bil skoraj ravno tako trden kakor cesta. Nekakšen čar je legel nanje in na njihovo nalogo; vsi trije so se tega zavedali in navdajalo jih je s srečo. Obračali so se drug k drugemu, se razburjeno smejali in se pogovarjali, ne da bi kaj poslušali drug drugega. Vreme je bilo jasno. Ralph je začutil potrebo, da vse skupaj pokaže nekako v svojem jeziku, zato se je postavil na glavo in napravil kozolec. Ko so se do sitega nasmejali, je Simon boječe pobožal Ralpha po roki; in spet so morali bušniti v smeh.

»Gremo naprej,« je hitro rekel Jack, »zdaj smo v oglednici.«

»Priti moramo na konec otoka,« je dejal Ralph, »in pogledati okoli ogla.«

»Če sploh je otok...«

Zdaj, proti koncu popoldneva, so se sanjske podobe malo umirile. Našli so čisto razločen konec otoka, ne da bi si ga izsesali iz prsta ali izmislili iz glave. Tudi tam se je valjalo vse navzkriž kakor drugod in v laguni je ležala velika skala. Tam so gnezdili morski ptiči.

»Kakor sladoled,« je dejal Ralph, »na rožnati torti.«

»Ne bo nam treba gledati okoli ogla,« je dejal Jack, »ker ga ni. Samo rahel lok — in kakor vidiš, skale so bolj razdrapane ...«

Ralph si je zasenčil oči in šel z njimi po cikcakastem obrisu čeri proti hribu. Ta del brega je bliže gori kakor drugi, ki so jih dotlej videli.

»Od te plati bomo poskusili prilesti na hrib,« je dejal. »Po mojem je tole najlažja smer. Tukaj ni toliko zarasle hoste; tu je več rožnatih skal. Gremo naprej.«

Vsi trije so začeli lesti navkreber. Nekakšna neznana moč je zdrobila in razmetala skalne sklade, da so ležali vse navzkriž, dostikrat stopničasto navrhovateni drug čez drugega. Najpogosteje so naleteli na kakšno rožnato pečino, na kateri je po strani ležal skalni blok; in tudi na tem so bile skale in na teh spet druge, dokler se ni rdečkasti hrib spremenil v grmado uravnoteženih skalnih skladov, kakor jih je slikala neugnana domišljija oglednikov, ki so lezli skozi goščavje. Tam, kjer so rožnate pečine rasle iz tal, so bile pogosto ozke steze, ki so se vijugale navzgor. Lahko so lezli po njih, potopljeni globoko v rastlinski svet, z obrazi uprti v skale.

»Kdo neki je naredil tele steze?«

Jack se je ustavil in si obrisal znoj z obraza, Ralph se je ustavil brez sape zraven njega.

»Ljudje?«

Jack je odkimal.

Ralph se je upiral z očmi v temo pod drevesi. Gozd je narahlo drhtel.

»Gremo.«

Težavno ni bilo plezanje po strmem pobočju okoli hriba, temveč pogosto potapljanje v podrast, ko so morali najti kakšno drugo kozjo stezo. Tukaj so bile korenine ovijalk in njihove vrvi tako prepletene, da so se morali previjati med njimi kakor upogljive šivanke. Edini vodnik pri tem jim je bil nagib pobočja, pa kajpak rjava tla in tu pa tam preblisk svetlobe skozi listje: naj je bila kakšna kotanja še tako preprežena s srobotom in spenjavkami, jih je vendar vsaka pripeljala malo više.

Tako ali tako so se pomikali navkreber.

Ko so bili pokopani v tako zmešnjavo in so nemara zabredli ravno v najbolj kočljivi del svoje poti, se je Ralph s sijočimi očmi obrnil k drugima dvema:

»Perfektno.«

»Prima.«

»Fantastično.«

Ni bilo tako jasno, kaj jim je v tolikšen užitek. Vsi trije so bili prepoteni, umazani in izčrpani. Ralph je bil pošteno opraskan. Ovijalke so bile debele kakor njihova stegna in med njimi so bili le

tesni prehodi za težavno pot naprej. Ralph je za poskus zavpil in prisluhnili so pridušenim odmevom.

»To je resnična raziskovalna ekspedicija,« je dejal Jack. »Glavo stavim, da tukaj še ni bil nihče pred nami.«

»Moramo narisati zemljevid,« je dejal Ralph, »samo kaj, ko nimamo papirja.«

»Lahko bi ga vpraskali v lubje,« je dejal Simon, »in v rise vtrli črne barve.«

In spet so se sijoče oči srečale v temačni senci in si slovesno sporočile:

»Prima.«

»Fantastično.«

Tu ni bilo nikjer prostora, da bi se človek postavil na glavo. Zato je Ralph to pot izrazil svoje prekipevajoče navdušenje tako, da je v šali podrl Simona po tleh; in v hipu so se v polmraku pod rastlinjem spremenili v blažen, težko sopihajoč klobčič teles.

Ko so se razklenili, je Ralph prvi spregovoril:

»Moramo naprej.«

Rožnati granit prihodnje pečine je bil bolj odmaknjen ovijalkam in drevju, zato so lahko malo stekli po stezi. Ta jih je znova pripeljala v bolj odprt gozd, da so za nekaj trenutkov lahko celo zagledali zaplato morja. Na planem pa jih je našlo tudi sonce; posušilo jim je obleko, ki se jim je premočila od potenja v senčni, vlažni soparici. Nazadnje se jim je zazdela pot proti vrhu podobna plezanju pa rožnatih skalah, ker se jim ni bilo več treba potapljati v temo. Fantje so si utirali pot skozi tesni in čez groblje ostrega kamenja.

»Poglejta! Poglejta!«

Visoko nad tem koncem otoka so razvaljene skale kipele pod nebo s svojimi zobmi in kamini. Jack se je naslonil na eno takih skal in ko so se vsi uprli vanjo, se je z raskavim škrtanjem premaknila.

»Dajmo, fantje...«

A ta »dajmo, fantje« ni veljal poti naprej proti vrhu. Naskok na vrh hriba je moral počakati, ker so morali fantje najprej sprejeti tole izzivanje. Skala je bila tolikšna kakor manjši avtomobil.

»Horuk!«

Zazibali so jo sem ter tja in ujeli ritem.

»Horuk!«

Še močneje so jo zagugali kakor nihalo, še močneje, še močneje, se uprli obnjo in jo nagnili do skrajne točke ravnotežja — še močneje — še močneje...

»Horuk!«

Velika skala se je še obotavljala in se še z enim prstom upirala, potlej pa se odločila, da se ne bo več vrnila; prekucnila se je na nos, padla, udarila ob tla, se prekopicnila, zabobnela in odskakala po zraku, potlej pa izvrtala globoko luknjo v gozdni baldahin. Oglasili so se odmevi, ptički so vzleteli, bel in rožnat prah se je vzdignil, goščava globoko spodaj se je stresala, kakor da hrumi skoznjo podivjana pošast; in potlej je otok spet objela tišina.

»Perfektno!«

»Bomba!«

»Füaauuu!«

Celih pet minut so potrebovali, preden so si opomogli od zmagoslavja. Nazadnje pa so se le otresli čara.

Potlej jim je šla pot proti vrhu veliko hitreje od nog. Ko so prišli na zadnji odsek, se je Ralph ustavil.

»Terna!«

Bili so na robu kroga ali pravzaprav polkroga na gorskem pobočju. Na njem je bilo vse gosto modrih rož, nekakšnih skalnih rastlin; in ta povodenj je drla po drči navzdol in se v celem hudourniku razlivala po preprogi gozda. V zraku je bilo vse gosto metuljev, ki so vzletavali, frfotali in sedali na cvete.

Onkraj tega kolobarja je štrlelo v zrak široko teme gore in še malo, pa so se povzpeli nanj.

Že poprej so slutili, da so na otoku: ko so plezali po rožnatih skalah in se je na obakraj svetlikalo morje, nad seboj pa so videli jasne zračne višave, so po nekakšnem nagonu vedeli, da jih morje obdaja okoli in okoli. Vendar se jim je zdelo nekako bolj primerno, če počakajo z dokončno besedo do takrat, ko se bodo povzpeli na zadnji vrh in bodo lahko premerili z očmi krožno obzorje vode.

Ralph se je obrnil k drugima dvema:

»Vse to je naše.«

Otok je bil v grobem podoben ladji: na tem koncu je bila nekakšna grba, za njimi pa razkopano pobočje, ki se je spuščalo proti bregu. Vsepovsod skale, pečine, drevesne krošnje in strma pobočja: tamle spredaj vzdolž barke položnejši nagib, porasel z drevjem, in vmes nekaj rožnatih lis: in potlej otoška planjava, porasla z džunglo, gosto zelenje, spotegnjeno nazadnje v rožnat rep. Tam, kjer je otok prehajal v vodo, je bil še en otoček; skala. Skorai

čisto odrezana od otoka, je stala kakor trdnjava in jih čez zelenje gledala z drznim rožnatim stolpičem.

Fantje so pregledovali vse to in se potlej ozrli še po morju. Bili so na veliki vzpetini in popoldne je šlo že proti koncu; ostrega razgleda jim ni kalila nobena fatamorgana.

»Tamle je rob. Koralni rob. Podobne sem že videl na slikah.«

Koralni rob je obdajal otok od več strani in ležal mogoče kakšno miljo od brega in vzporedno s tistim, o čemer so bili zdaj prepričani, da je njihov otok. Koralni rob je bil načečkan po morju, kakor da je kakšen velikan poskušal narisati obris otoka v enem zamahu s kredasto črto, pa se mu je roka prekmalu utrudila in ni končala risbe. V notranjosti je bila voda mavričasta, skale in rastline so bile videti kakor v akvariju; onkraj tega roba je bilo morje temno modro. Bibavica je bila tako ostra, da so se vlekli dolgi prameni pen, ki jih je rezal koralni rob, in fantje so imeli za hip občutek, kakor da se barka enakomerno pomika ritensko.

Jack je pokazal navzdol:

»Tamle smo pristali.«

Onkraj sten in pečin so sredi drevja zagledali brazgotino; tam so bila raztreščena debla in tam brazda, ki jo je samo resast rob palm ločeval od morja in useka. Tamle se zajeda v laguno tudi terasast jezik in v njegovi bližini se kakor mravljinci gibljejo nekakšne postave.

Ralph je odkril vijočo se črto od gole planice, na kateri so stali, po pobočju navzdol, nekakšen žleb, zarezan čez rože, naokrog in navzdol proti pečini, kjer se je začenjala zajeda.

»Tole je najkrajša pot nazaj.«

Sijočih oči, odprtih ust in zmagoslavni so okušali slast posesti. Bili so Židane volje: čutili so, da so prijatelji.

»Nikjer ni videti nobenega dima iz vasi in nobenih čolnov,« je razumno rekel Ralph. »Pozneje se bomo o vsem še prepričali; vendar imam občutek, da je otok nenaseljen.«

»Poiskali si bomo živeža,« je zaklical Jack. »Odšli bomo na lov. Poskušali bomo to in ono ... dokler nas ne pridejo iskat.«

Simon ju je oba pogledal, ne da bi kaj rekel, vendar je tako pokimal, da mu je črna griva zavihrala nazaj in naprej: ves obraz mu je zažarel.

Ralph se je ozrl proti drugi strani navzdol, kjer ni bilo koralnega roba.

»Tu je bolj strmo,« je dejal Jack.

Ralph je stisnil roke v čašo.

»Tistile košček gozda tamle spodaj... samo gora ga drži pokonci.«

Na vseh straneh hriba je raslo drevje — cvetje in drevje. Tedaj se je goščava zganila, zahrumela in zavalovala. Bližnje zaplate gorskih rož so zamigotale in čez nekaj trenutkov so začutili na obrazih hladen dih vetra.

Ralph je razširil roke.

»Vse to je naše.«

Smejali so se in prevračali kozolce in kričali vrh gore.

»Jaz sem že lačen.«

Ko je Simon omenil, da je lačen, sta se tudi druga dva spomnila, da sta lačna.

»Gremo,« je dejal Ralph. »Zvedeli smo, kar smo hoteli vedeti.«

Spustili so se po skalnem pobočju, izginili med rože in odšli naprej pod drevjem. Tu so se ustavili in začeli z zanimanjem pregledovati grmovje okoli sebe.

Simon se je prvi oglasil.

»Kakor sveče. Grmi svečniki. Svečasti popki.«

Grmi so bili temno zimzeleni in dehteči, številni popki pa voščeno zeleni in obrnjeni proti svetlobi. Jack je zamahnil po enem z nožem in prijeten vonj se je usul nanje.

»Popkaste sveče.«

»Pa jih ni mogoče prižgati,« je dejal Ralph. »Samo videti so kakor sveče.«

»Zelene sveče,« je z zaničevanjem omenil Jack. »Ne moremo jih pojesti. Gremo naprej.«

Prišli so do začetka goste džungle in z utrujenimi nogami zacapljali na ozko potko, tedaj pa zaslišali nekakšen vrišč — in cviljenje — in ostro cepetanje s parklji po stezi. Ko so rinili še naprej, je bilo cviljenje čedalje močnejše, da je bilo nazadnje že prav ponorelo. Našli so prašička, ki se je tako zapletel v mrežo ovijalk, da se je v smrtni stiski kakor obseden zaganjal v prožne pregraje. Glas je imel visok, oster kakor šivanka in nepopustljiv. Vsi trije fantje so se pognali naprej in Jack je spet imenitno potegnil svoj nož. Vzdignil je roko v zrak. Nastal je premolk, nekakšna praznina, vendar je prašiček še naprej cvilil in se trgal iz srobota in rezilo se je še naprej bliskalo na koncu koščene roke. Premolk je trajal ravno tako dolgo, da so lahko doumeli, kako neznanski bi utegnil biti zamah od zgoraj navzdol. Potlej pa se je prašiček iztrgal iz objema plezalk in jo pocedil v podrast. Ostali so praznih rok in se spogledovali med seboj in si ogledovali kraj tolikšne groze. Jacku je obraz prebledel, da so mu pege ostro izstopile. Opazil je, da še zmeraj drži nož v vzdignjeni roki, potlej pa povesil roko in vtaknil nož v nožnico. Potlej so se vsi trije osramočeni nasmejali in začeli lesti nazaj na kozjo stezo.

»Ravno sem izbiral najugodnejši zamah,« je dajal Jack. »Čakal sem samo še na trenutek, da se odločim, kam naj ga sunem.«

»Prašička je treba nabosti na raženj,« je divje spregovoril Ralph. »Še zmeraj sem slišal o odojku na ražnju.«

»Prašičku je treba prerezati vrat, da mu odteče kri,« je dejal Jack, »drugače ni mogoče jesti mesa.«

»Zakaj mu pa nisi...«

Zelo dobro sta vedela, zakaj ni tega storil: ker je bil nož tako velikanski in bi moral prileteti tako zviška in se zarezati v živo meso; zaradi neznosne krvi.

»Saj sem ravno mislil,« je dejal Jack. Bil je pred njima, tako da mu nista mogla videti v obraz. »Ravno sem gledal, kam naj zamahnem. Prihodnjič...«

Sunkoma je potegnil nož iz nožnice in ga zapodil v drevesno deblo. Prihodnjič ne bo nobenega prizanašanja. Zagrizeno se je ozrl okoli sebe in jima je bil pripravljen ugovarjati. Potlej pa so prišli na sonce in nekaj časa so imeli dosti dela s tem, da so si poiskali nekaj hrane in jo zmetali vase, ko so se pomikali po brazgotini v gozdu proti terasi in zbornemu prostoru.





Drugo poglavje KRES NA HRIBU

Komaj je Ralph nehal trobiti na školjko, je bilo na terasi že vse živo. Kakšen razloček je bil med tem zborom in dopoldanskim. Popoldansko sonce je pošiljalo poševne žarke od druge plati na teraso in otroci so se večinoma vsi spet oblekli, ker so prepozno začutili, da jih je sonce opeklo. Prejšnja četa je bila opazno manj strnjena kot skupina in je odložila pelerine.

Ralph je sedel na podrtem drevesu tako, da je bil z levo stranjo obrnjen proti soncu. Na svoji desni je imel večino čete; na levi pa večino drugih dečkov, ki se pred evakuacijo niso poznali med seboj; pred njim so po travi čepeli manjši otroci.

Potlej je nastal molk. Ralph je vzdignil rumenkasto in rožnato školjko v višino kolen in nepričakovana sapica je nasejala svetlobe po terasi. Ralph ni vedel, ali naj vstane ali naj obsedi. Pogledal je po strani proti levi, proti kopalnemu tolmunu. Pujsek je sedel v bližini, vendar mu ni priskočil na pomoč.

Ralph se je odkašljal.

»No, torej.«

Kar na lepem je ugotovil, da lahko gladko govori in pove, kar je treba. Z roko si je potegnil skoz lase in spregovoril:

»Smo na otoku. Ravno smo se vrnili z vrha gore, kjer smo videli vodo okoli in okoli. Nikjer nismo odkrili ne hiš ne dima ne človeških sledov ne čolnov ne ljudi. Smo na neobljudenem otoku in razen nas ni na njem nikogar.«

Jack mu je segel v besedo:

»Kljub temu nam je potrebna vojska — da bo hodila na lov. Na lov na prašiče...«

»Tako je. Na otoku so prašiči.«

Vsi trije so poskušali dopovedati, kakšni občutki so jih obhajali, ko so zagledali rožnato živo bitje, ki se je zapletlo med liane.

»Videli smo...«

»Cvilil je...«

»Pobegnil...«

»Še preden sem ga mogel zaklati — vendar — prihodnjič!«

Jack je zapičil nož v deblo in izzivalno pogledal okoli sebe.

Zborovanje se je znova umirilo.

»In tako, vidite,« je nadaljeval Ralph, »so nam potrebni lovci, da nam priskrbe živeža. In drugih reči.«

Privzdignil je školjko na kolenih in se ozrl naokoli po obrazih, opečenih od sonca.

»Nikjer ni nobenega odraslega. Morali bomo skrbeti sami zase.«

Zbor je zahrumel in potihnil.

»In še nekaj. Ne bomo trpeli, da bi govorili vsi hkrati. Kdor bi rad kaj povedal, mora vzdigniti roko kakor v šoli.«

Vzdignil si je školjko pred obraz in pogledal po njenem ustju:

»Potlej mu bom dal bisernico.«

»Bisernico?«

»Tako se namreč pravi tej školjki. Dal bom bisernico tistemu, ki bo imel prihodnji besedo. Ko bo govoril, jo bo lahko držal v roki..

»Vendar...«

»Veš...«

»In mu ne bo mogel nihče seči v besedo. Razen mene.«

Jack je planil na noge.

»Postavili si bomo pravila!« je razburjeno zaklical. »Veliko pravil! In če jih bo kdo kršil...« »Penk!« »Prima!«

»Bomba!«

»Tresk!«

Ralph je čutil, da mu je nekdo vzel školjko s kolen. Potlej je vstal Pujsek in stisnil v naročje veliko rumenkasto školjko in vpitje je potihnilo. Jack je še naprej stal in se v negotovosti oziral proti Ralphu; ta se je smehljal in trepljal z roko po deblu. Jack je sedel. Pujsek si je snel naočnike in zamežikal po zbranih, medtem ko si je s srajco brisal šipice.

»Motite Ralpha. Ne dovolite mu, da bi prišel do najpomembnejšega.«

Preračunano je obmolknil.

»Kdo pa ve, da smo tukaj? A?«

»Zvedeli bodo na letališču.«

»Tisti moški s trobento ...«

»Moj očka.«

Pujsek si je nataknil naočnike.

»Nihče ne ve, kje smo,« je dejal. Bil je bolj bled kakor prej in čisto brez sape. »Mogoče vedo, kam smo bili namenjeni; mogoče pa tudi ne. Ne vedo pa, kje smo, ker sploh nismo prišli tja.« Za hip se je z odprtimi usti zagledal vanje, potlej pa se zagugal in sedel. Ralph mu je vzel školjko iz rok.

»Ravno to sem vam hotel povedati,« je nadaljeval, »pa ste vsi, vsi...« Zagledal se jim je v napete obraze. »Letalo je bilo sestreljeno in se je vnelo. Nihče ne ve, kje smo. Mogoče bomo morali biti tukaj dolgo.«

Molk je bil tako popoln, da so slišali, kako Pujska da je sapa, potlej pa mu spet pohaja. Sonce je poševno pokukalo nanje in pol terase pregrnilo z zlatom. Sapice, ki so dotlej nad laguno lovile svoj rep kakor mladi kužki, so zdaj šinile čez teraso in smuknile v hosto. Ralph si je vrgel z obraza pramene svetlih las, ki so se mu usuli na čelo.

»In tako bomo mogoče morali tukaj dolgo ostati.«

Nihče ni nič rekel. Mahoma se je zasmejal.

»Vendar je to dober otok. Mi trije — Jack, Simon in jaz — smo bili na gori. Prima je. Polno hrane in pijače in ...«

»Skal...«

»Modrih rož...«

Pujsek si je deloma opomogel in pokazal na školjko v Ralphovih rokah; Jack in Simon sta umolknila. Ralph je nadaljeval.

»Ko bomo čakali tu na otoku, se bomo lahko izvrstno imeli.«

Naredil je nekaj širokih gibov.

»Tako je kakor v pravljici.«

Mahoma so se oglasili klici.

»Otok zakladov...«

»Liliputanija...»

»Koralni otok...«

Ralph je pomahal s školjko.

»To je naš otok. Dober otok. Dokler ne pridejo odrasli po nas, se nam bo prav lepo godilo.«

Jack je stegnil roko proti školjki.

»Tukaj so prašički,« je dejal. »Dosti hrane; in voda za kopanje tule zraven v tejle strugi — in sploh. Je mogoče kdo našel še kaj drugega?«

Izročil je školjko nazaj Ralphu in sedel. Vse je kazalo, da ni nihče odkril nič novega.

Starejši fantje so opazili otroka šele, ko se je nekaj branil. Gruča manjših dečkov ga je potiskala naprej, ta pa ni maral iti. Bil je drobcen paglavček, star kakšnih šest let, in na eni strani obraza je imel veliko materino znamenje murvove barve. Zdaj je stal, čeprav sključen v dve gubi, da bi se tako izmaknil ostrim pogledom javnosti, in vrtal s palcem na nogi v grintavo travo. Nekaj je momljal pri sebi in šlo mu je na jok.

Drugi manjši fantje so ga šepetaje, vendar resno spehali proti Ralphu.

»Dobro,« je dejal Ralph, »naprej torej.«

Pobček se je ves preplašen ozrl okoli sebe.

»Govori!«

Dečko je stegnil roke, da bi sprejel školjko, in vsi zbrani so se na glas zakrohotali; mahoma pa je potegnil roke nazaj k sebi in planil v jok.

»Dajte mu školjko!« je zavpil Pujsek. »Dajte mu školjko!«

Nazadnje ga je Ralph pripravil do tega, da je vzel školjko v roke, vendar je fantiček popolnoma izgubil glas, ker so se mu fantje tako zakrohotali. Pujsek je pokleknil k njemu, se z eno roko naslonil na veliko školjko in ga poslušal, potlej pa naprej razlagal vsem zbranim:

»Fant bi rad zvedel, kaj mislite napraviti z zmaji.«

Ralph se je zasmejal in tudi drugi fantje so se zasmejali z njim vred. Mali se je še bolj zvil v dve gubi.

»Pripoveduj nam o zmajih.«

»Zdaj pravi, da je bila pošast.«

»Pošast?«

»Zmaj. Takole velik. Fant ga je sam videl.«

»Kje pa?«

»V gozdu.«

Pod drevjem se je ugnezdilo nekaj hladu, bodisi zaradi begotnih sap, bodisi zaradi sonca, ki se je spustilo še niže. Fantje so to začutili in se nemirno zganili.

»Na otoku takele velikosti ne morejo živeti pošasti in zmaji,« je ljubeznivo razložil Ralph. »Take živali so samo v velikih deželah, kakor sta Afrika ali Indija.«

Mrmranje; potlej so glave resno pokimale.

»Pravi, da je pošast prišla po temi.«

»Potlej je ni mogel videti!«

Krohot in ploskanje.

»Ste ga slišali? Pravi, da je videl zmaja v temi...«

»Še zmeraj pravi, da je videl pošast. Prišla je in se odmaknila, potlej pa spet prišla in ga hotela požreti...«

»Sanjalo se mu je.«

Ralph se je zasmejal in pogledal po obrazih okoli sebe, da bi mu to potrdili. Starejši fantje so se strinjali; med mlajšimi pa je tu in tam zagledal dvome, za katere je treba več kakor sklicevanje na pamet.

»Gotovo ga je mora tlačila. Ko se je spotikal čez vse tiste ovijalke.«

Že spet so mu eni resno pokimali; sami so vedeli, kakšne so moraste sanje.

»Pravi, da je videl pošast, zmaja, in pravi, da bo mogoče nocoj spet prišla.«

»Ko ti pravim, da ni nobenih pošasti!«

»Pravi, da se je dopoldne spremenila v kače, ki so kakor vrvi po drevju in se obešajo z vej. Sprašuje, ali se bo nocoj spet vrnila.«

»Pa to ne more biti pošast!«

Zdaj se sploh nihče več ni zakrohotal, vsi so se samo še resneje zagledali. Ralph si je z obema rokama segel v lase in se z mešanimi občutki norčije in obupa zagledal v pobiča.

Jack je segel po školjki.

»Ralph ima kajpak prav. Tu ni nobenih zmajev. Če pa je bila kakšna kača, jo bomo ujeli in pobili. Zdaj moramo oditi na lov na divje prašiče, da dobimo hrane za vse. In pri tem bomo pogledali še za kačami...«

»Pa saj ni bila kača!«

»Še bomo že sami prepričali, ko pojdemo na lov.«

Ralph je bil nejevoljen in za hip malodušen. Imel je občutek, da grabi po nečem neoprijemljivem. V očeh, ki so ga tako napeto gledale, ni bilo nobene norčavosti.

»Pa saj vendar ni pošasti!«

V njem se je prebudilo nekaj, česar ni poznal, in ga sililo, da je kar naprej in na glas ponavljal:

»Ko ti vendar pravim, da tukaj ni nobenih pošasti!«

Ves zbor je molčal.

Ralph je spet vzdignil školjko in vrnila se mu je dobra volja, ko je pomislil na to, kaj jim mora še povedati.

»In zdaj prehajamo k najpomembnejši stvari. Veliko sem premišljeval. Premišljeval sem, ko smo lezli na hrib.« Poblisnil je z zarotniškim nasmeškom proti drugima dvema. »In spet tukajle na bregu. In premišljeval sem o temle: Želimo se lepo zabavati. In želimo, da bi bili rešeni.«

Navdušeno in hrupno pritrjevanje vseh zbranih ga je odneslo kakor val, da je izgubil rdečo nitko. Znova se je zamislil.

»Želimo, da bi nas rešili; in seveda bomo rešeni.«

Več glasov je zablebetalo. Že samo ta preprosta ugotovitev, oprta le na tehtnost Ralphove nove oblasti, drugače pa popolnoma nepreizkušena, jim je prinesla svetlobe in sreče. Moral je precej časa mahati s školjko, preden jih je toliko utišal, da so ga slišali.

»Moj oče je pri mornarici. Povedal mi je, da ni nikjer več nobenega otoka, ki ga ne bi poznali. Pravi, da ima kraljica veliko dvorano, polno samih zemljevidov, in da so na njih narisani vsi otoki na vsem svetu. Zato ima kraljica prav gotovo tudi sliko tegale otoka.«

Spet je zaslišal glasove boljše volje in večjega poguma.

»In prav gotovo se bo prej ali slej tule ustavila katera od ladij. Mogoče ravno očkova. In tako vidite, da bomo prej ali slej rešeni.«

Malo je premolknil, da je napravil večji vtis. Njegove besede so navdale zbrane z upanjem, da so brez skrbi. Imeli so ga radi in zdaj so ga še spoštovali. Kar sami od sebe so začeli ploskati in v hipu se je po vsej terasi razširilo odobravanje. Ralph je zardel in se ozrl po strani proti Pujsku, ki ga je odkrito občudoval, potlej pa še na drugo stran proti Jacku, ki se je muzal in se delal, kakor da zna tudi sam pošteno zaploskati.

Ralph je pomahal s školjko.

»Mirujte! Stojte! Poslušajte!«

Na krilih zmagoslavja je sredi molka nadaljeval:

»In potlej še nekaj. Lahko jim pomagamo, da nas bodo hitreje našli. Če se bo ladja peljala mimo otoka, nas mogoče ne bodo opazili z nje. Zato moramo zakuriti grmado vrh hriba. Napraviti moramo kres.«

»Kres! Zakurimo kres!«

Na mah je pol fantov skočilo na noge. Jack je vpil sredi med njimi in čisto pozabil na školjko:

»Gremo! Vsi za menoj!«

Na prostoru pod palmami je vse hrumelo in gomazelo. Tudi Ralph je planil pokonci in kričal, naj dajo mir, vendar ga ni nihče slišal. Vsa truma hkrati se je obrnila proti notranjosti otoka in izginila — za Jackom. Še celo najmanjši ficki so jo ubrali za njimi in se motovilili, kakor so vedeli in znali med zelenjem in polomljenimi vejami. Ralph je ostal in držal v roki školjko, ob njem pa je bil samo še Pujsek.

Pujsek je spet čisto mirno dihal.

»Kakor otroci!« je rekel z zaničevanjem. »Taki so kakor truma otročajev!«

Ralph se je v dvomih ozrl proti njemu in položil školjko na podrto drevo.

»Glavo stavim, da je že pet proč,« je dejal Pujsek. »Ne vem, kaj mislijo, da hočejo še zdajle na hrib!«

Spoštljivo je pobožal školjko, potlej pa se ustavil in se ozrl:

»Ralph! Slišiš! Kam pa greš?«

Ralph se je že pretikal čez prvo podrto drevje na gozdni brazgotini. Nekje daleč pred njim sta odmevala lomastenje in smeh.

Pujsek je kisle volje gledal za njim.

»Kakor tropa otročajev...«

Zavzdihnil je, se sklonil in si zavezal čevlje. Trušč potujočega zbora se je oddaljeval navkreber. Potlej je Pujsek pobral školjko in se z izmučenim izrazom staršev, ki se morajo sprijazniti z brezglavo razposajenostjo otrok, obrnil proti gozdu in začel počasi lesti po vse navzkriž podrti brazgotini.

Na drugi strani malo pod vrhom hriba je bila polica, porasla z gozdom. Ralph se je še enkrat zalotil pri tem, kako je stisnil roke v prgišče.

»Tamle spodaj bomo lahko dobili drv, kolikor jih bomo hoteli.«

Jack je pokimal in se potegnil za spodnjo ustnico. Komaj kakšnih sto metrov pod njimi, na tistem boku gore, ki je bolj strm, bi lahko nalašč določili odsek, posebej primeren za napravo drv. Drevje je vlažna vročina silila v bohotno rast, a je imelo premalo prsti, da bi se moglo razviti v vso velikost, zato je kmalu popadalo in trohnelo: ovijalke so ga sprejemale v svoje naročje in nove sadike so se med njimi poganjale kvišku.

Jack se je obrnil proti svoji četi, ki je stala v pripravljenosti. Črne čepice od uniform so jim zdrsnile po strani na eno uho kakor baretke.

»Napravili bomo grmado. Gremo.«

Našli so najpripravnejšo potko po rebri navzdol in začeli vlačiti na vrh suhe veje. In tudi najmanjši pobčki, ki so komaj prilezli na vrh, so se dričali po melini, da je vse pridno delalo razen Pujska. Večina lesa je bila že tako preperela, da so ga samo zgrabili, pa se jim je že pod rokami zdrobil v sončni prah in v nekaj krp drevesnega lišaja in trohnobe; nekaj debel pa so le dobili celih na plan. Dvojčka Sam in Eric sta prva odkrila pripravno deblo, a mu nista mogla do živega, dokler niso še Ralph, Jack, Simon, Roger in Maurice našli prostora, da so jima lahko priskočili na pomoč. Potlej pa so ped za pedjo vlekli neznansko težkega drevesnega mrtvaka po skalah navzgor in ga nazadnje le spravili na vrh. Vsaka skupina fantov je navlekla svoj delež, eni več, drugi manj, in grmada se je večala. Ko se je Jack vrnil pod vrh, sta se z Ralphom sama lotila manjšega rklja in se režala drug drugemu, ko sta si pomagala nesti tovor. Med pihljanjem vetrca in kričanjem in ob poševnih sončnih žarkih na visokem hribu je zasijal žar, tista čudna, nevidna luč prijateljstva, pustolovščin in zadovoljnosti.

»Skoraj je pretežak.«

Jack se mu je zarežal v odgovor:

»Za naju oba že ne.«

Skupaj sta z združenimi močmi zmagovala breme in se opotekala po zadnji gorski strmini. Skupaj sta zavpila: Ena! Dve! Tri! in treščila deblo na velik kup. Potlej sta se odmaknila in se zasmejala od zmagoslavnega užitka, da se je moral Ralph pri tisti priči postaviti na glavo. Fantje pod njima so se še napenjali, čeprav je nekaj manjših že izgubilo voljo za delo in so po še neznanem gozdu rajši stikali za jagodami. Potlej sta dvojčka, ki jima ni bilo mogoče odrekati bistrine, prišla na vrh hriba z naročjem suhega listja in ga potlačila pod grmado. Ko so fantje videli, da je grmada že zadosti velika, so drug za drugim nehali odhajati nazaj navzdol po še novega netiva, temveč so ostali na rdečkastem, razdrapanem temenu hriba ob Ralphu in Jacku. Šele zdaj so prihajali do sape in pot se jim je sušil.

Ralph in Jack sta se gledala, ko je družba počivala okoli njiju. Sramežljiva zavest se jima je krepila in sama nista vedela, kako naj si jo zaupata.

Ralph je ves rdeč v obraz prvi spregovoril:

»Boš ti?«

Odhrknil se je in nadaljeval:

»Boš ti prižgal kres?«

Zdaj, ko sta bila stiska in zadrega razkrita vsem, je tudi Jack zardel. Nejasno je nekaj zamomljal.

»Drgneš dva kosa lesa. Drgneš...«

Pogledal je Ralpha in ta je izdavil iz sebe še zadnje priznanje svoje nemoči:

»Ima mogoče kdo vžigalice?«

»Narediš lok in vrtiš puščico,« je dejal Roger. Pomel si je roke, da je pokazal, kako misli. »Bzzz. Bzzz.«

Majčkeno vetra je priplahutalo na hrib. In z njim vred je prilezel Pujsek v kratkih hlačah in srajci; previdno se je pretikal skozi zadnje obrasleke gozda in večerna sončna luč se mu je lovila v naočnike. Pod pazduho je stiskal školjko.

Ralph mu je zaklical:

»Pujsek! Imaš mogoče kakšno vžigalico?«

Drugi fantje so poprijeli krik, da je odmevalo po vsem hribu. Pujsek je odkimal in prisopihal h grmadi.

»Ojoj! Navalili ste veliko grmado, ni res?«

Jack je v trenutku pokazal proti njemu:

»Naočniki — uporabimo jih namesto zažigalne leče!«

Pujska so že obstopili, še preden se jim je mogel odmakniti.

»Stojte —. Pustite me!« Glas se mu je sprevrgel v krik groze, ko mu je Jack potegnil naočnike z nosu. »Pazi nanje! Daj mi jih nazaj! Saj sploh nič ne vidim! Polomili boste bisernico!«

Ralph ga je s komolcem odrinil stran in pokleknil zraven grmade.

»Stopi mi z luči.«

Začelo se je suvanje in prerivanje in uradno poveljevanje. Ralph je premikal leči sem ter tja, zdaj od te strani, zdaj od one, dokler se ni žareče bela podoba zahajajočega sonca pokazala na kosu trdega lesa. Skoraj v hipu se je vzdignila tanka kačica dima, da je moral zakašljati. Tudi Jack je klečal in narahlo pihal, da se je dim sukljal na drugo stran; stebriček je bil čedalje debelejši in nazadnje je zamigljal bled plamenček. Plamen je bil sprva skoraj neviden, ker je bila sončna svetloba tako močna, potlej pa je objel drobne vejice in se razrasel, dobil več barve in se spotegnil proti dračju, ki je zaprasketalo z ostrimi poki. Ognjeni jeziki so lizali više in više in fantje so bruhnili v veselo norenje.

»Moji naočniki!« je zatulil Pujsek. »Daj mi nazaj naočnike!«

Ralph se je odmaknil od grmade in položil naočnike Pujsku v tipajoče roke. Pujsek se ni mogel premagati, da ne bi zamrmral:

»Sama megla, nič drugega. Komaj vidim roko pred nosom ...«

Fantje so zaplesali. V grmadi je bil les tako preperel in tako suh kakor podnet, da so se cele goli divje razgorevale in pokrivale z rumenimi zublji, ki so se poganjali kvišku in švigali v mogočnem ognjenem jeziku dvajset metrov visoko v zrak. Nekaj korakov daleč okoli kresa je bilo vroče kakor v peči in po vetru se je vlekla cela reka isker. Debla so se spreminjala v bel pepel.

Ralph je zavpil:

»Prinesite še drv! Vsi pojdite še po drva!«

Začela se je dirka z ognjem in fantje so se razkropili po zgornji hosti. Neposreden cilj jim je bil ohraniti svetlo zastavo plamenov, ki je vihrala vrh hriba, in nihče ni gledal niti za ped naprej. Še celo najmanjši pobci so prinašali na kup koščke lesa, kadar jih niso premotile kakšne jagode, in jih metali na ogenj. Sapa se je majčkeno okrepila in se sprevrgla v rahel veter, da je bilo lepo razločiti, od katere strani piha in kje je zavetrje. Na eni plati je bil zrak hladen, na drugi strani pa je ogenj stegoval žgočo roko vročine, da so se lasje v hipu sfrknili. Fantje, ki so začutili večerni veter na premočenih obrazih, so se malo ustavili in si privoščili prijeten hlad, potlej pa ugotovili, da so upehani. Popadali so po tleh v senco, ki se je tajila med razmetanim skalovjem. Ognjena zastava je hitro lezla vase; potlej se je grmada posedla in po tihem pepelnato puhnila, da se je vzdignil velik kres isker pod nebo, potlej pa se po vetru nagnil in se razgubil. Fantje so ležali in sopihali kakor psi.

Ralph je vzdignil glavo iznad lakti. »To je slabo.«

Roger je debelo pljunil v razbeljeno žerjavico.

»Kaj praviš?«

»Nobenega dima ni. Sami plameni.«

Pujsek se je ugnezdil v varen kotiček med dvema skalama in sedel s školjko na kolenih.

»Tak ogenj,« je dejal, »kakršnega smo mi napravili, ni za nobeno rabo. Tudi če bi hoteli, ne bomo mogli dolgo vzdrževati takegale kresa.«

»Ti si pa res veliko pomagal,« se je zaničljivo obregnil Jack. »Ti si samo sedel.«

»Uporabili smo njegove naočnike,« je dejal Simon in se z laktjo razmazal po črnem licu. »Tako nam je tudi on pomagal.«

»Prinesel sem školjko,« je nejevoljno rekel Pujsek. »Zato mi dajte besedo!«

»Na vrhu hriba je školjka brez pomena,« je dejal Jack, »zato jezik za zobe.«

»V svoji roki držim školjko.«

»Namečite na vrh zelenih vej,« je svetoval Maurice. »To je najboljše, če hočete dobiti dima.«

»Jaz imam školjko...«

Jack je divje vzrojil:

»Tak bodi že tiho!«

Pujsek je odnehal. Ralph mu je vzel školjko iz rok in se ozrl naokoli po fantih.

»Morali bomo določiti posebno skupino, da bo skrbela za ogenj. Vsak dan se lahko pripelje kakšna ladja tod mimo —« Zamahnil je z roko proti ostri črti obzorja. »— in če jim bomo ves čas dajali znamenja, bodo prišli in nas vzeli na ladjo. In še nekaj. Postaviti si moramo še novih pravil. Zbor je povsod, kjer je školjka. Naj bo tukajle zgoraj ali pa spodaj na terasi.«

Pritrdili so mu. Pujsek je odprl usta, da bi spregovoril, pa je zadnji hip ujel Jackov pogled in hitro zaprl usta. Jack je stegnil roko proti školjki in vstal; previdno je držal rahlo stvarco v sajastih rokah.

»Strinjam se z Ralphom. Imeti moramo pravila in se ravnati po njih. Saj vendar nismo divjaki. Saj smo Angleži; in Angleži so za vse najboljši. In tako moramo tudi to narediti tako, da bo na vse kraje prav.«

Obrnil se je k Ralphu.

»Ralph — razdelil bom svojo četo — hočem reči svoje lovce — v skupine in mi bomo odgovorni za to, da bo ogenj ves čas gorel ...«

Taka velikodušnost je prebudila med fanti živahno ploskanje, da se jim je Jack zarežal, potlej pa pomahal s školjko, naj utihnejo.

»Zdaj bomo pustili, da ogenj pogasne. In sploh, kdo bi mogel ponoči razločiti dim? In ogenj tako ali tako lahko znova zakurimo, kadar hočemo. Alti — ta teden boste vi pazili na ogenj; falzeti pa prihodnji teden ...«

Zbor je resno pritrdil.

»In mi bomo poskrbeli tudi za razgledno stražo. Če bomo zagledali tamle kakšno ladjo —« Z očmi so se obrnili za njegovo koščeno roko. »— bomo nametali na ogenj zelenih vej. Tako bomo dobili več dima.«

Napeto so se zastrmeli v temno modro obnebje, kakor da se utegne vsak čas pokazati na njem droben obris.

Sonce na zahodu je bilo kakor kaplja gorečega zlata, ki drsi čedalje bolj proti pragu sveta. Na vsem lepem so se zavedeli, da je večer, ko sta pošli svetloba in gorkota.

Roger je vzel školjko in se kisle volje razgledal naokoli.

»Jaz sem pregledoval morje. Pa nisem zasledil nobene ladje. Mogoče nas ne bodo nikoli rešili.«

Nastalo je mrmranje in se spet porazgubilo. Ralph je vzel školjko nazaj.

»Že prej sem rekel, da nas bodo prej ali slej rešili. Treba nam je samo počakati; to je vse.«

Pujsek je pogumno in slabe volje segel po školjko.

»Jaz sem vam ravno tako rekel! Povedal sem vam o naših zborih in tako naprej, pa ste mi rekli, naj bom tiho ...«

Glas se mu je vzdignil v piskanje krepostne obtožbo. Fantje so se zganili in mu začeli vpiti, naj že neha.

»Rekli ste, da bi radi imeli malo ognja, potlej ste pa navalili grmado, visoko kakor stog sena. Če vam jaz kaj rečem,« je s trpkim spoznanjem zaklical Pujsek, »mi pravite, naj bom tiho; če pa Jack ali Maurice ali Simon ...«

Obmolknil je zaradi trušča in kar stal in gledal nekam čeznje in navzdol po neprijaznem gorskem pobočju proti veliki polici, kjer so našli toliko suhega lesa. Potlej se je tako čudno zasmejal, da so vsi potihnili in se osuplo zagledali proti bliskajočim se naočnikom. Nazadnje so šli za njegovim pogledom, da bi odkrili vir njegovi grenki šegavosti.

»Pa imate res malo ognja.«

Dim se je vzdigoval tu pa tam izmed lian, ki so prepletale suha in sušeča se drevesa. Ko so tako gledali, je šinil svetel plamen izpod enega od grmov, potlej pa se je dim še zgostil. Manjši zublji so jezljali ob nekem drevesnem deblu in plezali po listju in grmičevju, se cepili in večali. Ognjen jezik se je oprijel tankega drevesa in skakljal po njem navzgor kakor vesela veverička. Dim se je gostil, se redčil in se valil na vse strani. Veverica je poskočila na krilih vetra, se ujela na neko drugo stoječe drevo in zamlaskala po njem navzdol. Pod temno preprogo listja in dima je ogenj popadel gozd in ga začel prežvekovati. Celi oblaki črnega in rumenkastega dima so se kar naprej grmadili proti morju. Ko so fantje zagledali plamene in neustavljivi tok ognja, so planili v cvileče, razburjeno vreščanje od veselja. Plameni so se tihotapili kakor jaguarji, kakor da so divje zverine, se po trebuhu plazili proti vrsti brezam podobnih mladih drevesc, ki so obrobljala daleč ven štrlečo rožnato skalo. Hlastnili so proti prvemu od dreves in veje so se odele v kratkotrajno ognjeno listje. Srčika ognja se je živahno pognala čez vrzel med drevesi in valoveč in žareč zaplesala po tleh vzdolž vse njihove vrste. Pod dečki, ki so od veselja prevračali kozolce, se je četrt milje zaraslega gozda kopalo v divjem dimu in požaru. Posamezni prasketajoči kresovi so se zlivali v bobneče bučanje, ob katerem se je skoraj stresala gora.

»Pa ste res napravili malo ognja.« Ralph je preplašen opazil, da so fantje čedalje bolj tihi in mirni, ker so začutili prve začetke svete groze spričo naravne moči, ki se je strgala z verige pod njimi. Ta zavest in silen strah sta ga napravila divjega. »Hej, mir!«

»Jaz imam školjko,« je z užaljenim glasom rekel Pujsek. »Zato imam pravico govoriti.«

Zagledali so se vanj z očmi, v katerih ni bilo čutiti zanimanja za to, kar vidijo, ker so tudi ušesa obračali bolj proti rohnečemu bobnenju požara. Pujsek je živčno pogledoval v ta pekel in držal školjko v naročju.

»Zdaj moramo pustiti, da bo vse pogorelo. In to je bila naša kurjava.«

Obliznil si je ustnice.

»Zdaj ne moremo ničesar storiti. Za naprej pa moramo biti bolj pazljivi. Drugače se bojim ...« Jack je odmaknil oči od požara. »Ti se zmeraj bojiš. Uh — Bajs!« »Jaz imam školjko,« je cmeravo rekel Pujsek. Obrnil se je proti Ralphu. »Jaz imam bisernico, ni res, Ralph?« Ralph se je nerad obrnil od bleščečega, grozotnega prizora.

»Kaj je?«

»Bisernica. Jaz imam pravico govoriti.« Dvojčka sta se hkrati zahihitala. »Hoteli smo malo dima ...« »Pa zdaj poglejte ...!«

Pregrinjalo se je vleklo milje in milje daleč od otoka. Vsi dečki razen Pujska so planili v hahljanje; cvileče so se zasmejali.

Pujsek je izgubil živce.

»Jaz imam školjko! Zato me poslušajte! Najprej bi si morali napraviti kakšno zavetje na bregu. Ponoči bo tam spodaj še enkrat manj mraz kakor tule zgoraj. A naj je Ralph samo zinil ,kres’, ste že odtulili in odcvilili sem gor na hrib. Kakor trop otročajev!«

Zdaj so vendarle poslušali njegovo govoranco.

»Kako sploh morete pričakovati, da vas bo kdo rešil, če pa ne delate tako, kakor bi bilo treba, in ne greste lepo po vrsti?«

Snel si je naočnike in se naredil, kakor da misli odložiti školjko; ker pa so se skoraj vsi starejši fantje mahoma stegnili proti njej, se je premislil. Potlačil si je školjko pod pazduho in se stisnil nazaj proti skali.

»In zakaj ste se sploh spomnili in zakurili ta kres, ki nikomur nič ne koristi? In zdaj ste ves otok spremenili v pepel. To bo prijetno, če ves otok pogori, kaj? Kuhana marmelada, to bo naša hrana, in pečena svinjina. In to je vse prej kakor smešno! Pravite, da je Ralph poglavar, pa mu ne daste časa, da bi vse premislil. In komaj kaj reče, že planete kakor — kakor ...«

Obmolknil je, da je segel po sapo, in ogenj je grmeče grgral okoli njih.

»In to še ni vse. Tile ficki. Tile najmanjši. Kdo se sploh kaj zmeni zanje? Kdo sploh ve, koliko jih je bilo?«

Ralph je mahoma stopil za korak naprej.

»To sem tebi naročil. Tebi sem rekel, da napravi poimenski seznam!«

»Kako pa sem ga mogel,« je užaljeno zavpil Pujsek, »čisto sam? Tudi za minuto jih ni bilo mogoče obdržati skupaj; precej so se razgubili v vodo, se razkropili po gozdu, se kratko in malo razlezli po vsem otoku. Kako pa naj potlej vem, kdo je kdo?«

Ralph si je obliznil blede ustnice.

»Še pravi, da sploh ne veš, koliko bi nas moralo biti?«

»Kako bi neki mogel ugotoviti, ko se pa ti čmrlji podijo naoko

li kakor komarji? In potlej, ko ste se vi trije vrnili, je bila takoj izgovorjena beseda kres in pri priči so vsi zdirjali, tako da sploh nisem imel priložnosti...«

»Dosti je!« je ostro pribil Ralph in sunkoma potegnil školjko k sebi. »Če je nisi imel, je pač nisi imel.«

»— in potlej, ko sem prišel semle gor, ste mi vzeli naočnike

...«

Jack se je obrnil proti njemu.

»— in tile brenclji brencljasti so se potikali tamle spodaj, kjer zdaj divja požar. Kako pa naj vem, ali ni kateri ostal tam?«

Pujsek je vstal in pokazal proti dimu in plamenom. Med fanti se je vzdignilo godrnjanje in spet zamrlo. Nekaj čudnega se je primerilo s Pujskom, ker je začel loviti sapo.

»Tisti mali ficek —«je zasikal, »— tisti z vrojenim znamenjem na obrazu, tega že nikjer ne vidim. Kje pa je?«

Vso trumo je zajela mrtvaška tišina.

»Tisti, ki je pripovedoval o kačah. Ta je bil že tam spod ...«

Eno od dreves je eksplodiralo sredi požara kakor bomba. Dolge verige ovijalk so se za hip pokazale pred oči v smrtni stiski in spet omahnile v ognjeno povodenj. Pri tem so manjši otroci zavreščali.

»Kače! Kače! Poglejte, kače!«

Na zahodu je bilo sonce, ne da bi se kdo kaj zmenil zanj, samo še kakšen prst ali dva nad morsko gladino. Obraze jim je rdečkas

to osvetljevalo od spodaj. Pujsek je planil k skali in se je oklenil z obema rokama.

»Tisti mali ficek, ki je imel vrojeno znamenje na — obrazu — kje pa je — zdaj? Če vam pravim, da ga nikjer ne vidim.«

Fantje so se preplašeno in nejeverno spogledovali med seboj.

« ... kje pa je zdaj?«

Ralph mu je zamomljal v odgovor, kakor da ga je sram:

»Mogoče je odšel nazaj na — na ...«

Pod njimi na neprijazni strani gore pa se je nadaljevalo grmeče bobnenje.





Tretje poglavje KOČE NA BREGU

Jack je bil sključen v dve gubi. Sklonjen je bil kakor tekač na startu in nos mu je bil komaj nekaj prstov od vlažnih tal. Drevesna debla in liane, ki so jih ovijale, so se izgubljale v zeleni temi trideset čevljev nad njim; in vse naokrog je bila podrast. Tukajle je le prav rahla sled nekdanje steze; prelomljena vejica in odtis nečesa, kar bi utegnila biti ena stran parklja. Še niže se je sklonil in se zastrmel v sledi, kakor bi jih hotel prisiliti, naj spregovore. Potlej se je za kakšnih pet metrov odplazil naprej kakor pes, neudobno po vseh štirih, vendar se ni zmenil za neprijetni položaj, in se ustavil. Tukaj je zanka ovijalke polna vitic, ki vise iz nekakšnega vozla. Vitice so po spodnji strani oguljene; divji prašički so jih zdrsali s ščetinasto kožo, ko so lezli skozi zanko.

Jack je obstal z obrazom nekaj prstov stran od tega ključa, potlej pa se zastrmel naprej v polmrak po podrasti. Peščeni lasje, veliko daljši, kakor so bili ob prihodu, so bili zdaj svetlejši; in po golem hrbtu je imel vse polno peg in koža se mu je lupila od sonca. V desni roki je držal priostreno palico, dolgo kakšnih pet čevljev; na sebi je imel samo raztrgane kratke hlače, ki so se mu držale na bokih zaradi pasu za nož, drugače pa je bil gol. Zaprl je oči, privzdignil glavo in počasi zadihal skozi razširjene nosnice; ocenjujoče je vdihoval tok toplega zraka. On sam in gozd, oba sta bila čisto tiho.

Nazadnje je na dolgo pihnil sapo iz ust, zavzdihnil in odprl oči. Bile so svetlo sinje, oči, ki so videti v zmešnjavi izpahnjene in skoraj poblaznele. Potisnil je jezik skozi presušene ustnice in začel preiskovati nepristopni gozd. Potlej se je znova odplazil malo naprej in se previjal sem ter tja po tleh.

Molk v gozdu je bolj tesnoben kakor vročina in ob tej uri dneva niti ni bilo brnečih žuželk. Le kadar je Jack sam vzdignil kakšno živobarvno ptico iz preprostega gnezda iz nekaj dračja, je zmotil tihoto in odmevi so se prebudili ob rezkem kriku, o katerem se je Jacku zdelo, da prihaja iz brezna preteklosti. Ob takem vzkriku se je ustrašil tudi sam Jack in kar zažvižgnil, tako je potegnil sapo vase; in za nekaj trenutkov ni bil več toliko lovec kot preplašena stvarca, podobna opici med vrvežem drevja. Potlej pa sta ga spet pritegnila sled, spet brezuspešno iskanje, da je začel pohlepno pregledovati tla. Ob žlamborju v votlem drevesu, iz katerega so rasle blede rože na sivem deblu, se je ustavil, na obraz mu je celo legla bežna bledica, potlej pa mu je znova butnila vanj kri. Kakor senca je smuknil v senco pod drevo, počepnil in se zagledal v poteptana tla pri nogah.

Iztrebki so bili še topli. Ležali so kupoma med razrito prstjo. Bili so oljčno zeleni in gladki in iz njih se je še majčkeno kadilo. Jack je vzdignil glavo in se zagledal v nepredirno goščavje ovijalk, ki mu je zapiralo pot naprej. Potlej je privzdignil kopje in se odplazil naprej. Pod lianami se je stezica pridružila utrtim prašičjim stagnam, ki so bile zadosti široke in zadosti uteptane, da bi se jim lahko reklo pot. Tla so bila utrjena zaradi pogoste hoje in ko je Jack vstal in se popolnoma zravnal, je zaslišal, da se nekaj premika po njih. Zavihtel je desno roko nazaj in zadegal kopje z vso močjo. Po prašičjih stagnah se je oglasilo hitro, ostro drobencljanje parkljev, kakor bi zapele kastanjete, zapeljivo, da bi se človeku zmešalo — to je obetalo hrano. Stekel je iz podrasti in izdrl kopje. Parkljanje podečega se prašička je zamrlo nekje daleč stran.

Jack je stal in pot ga je curkoma polival; bil je ves prižast od rjave prsti, z znamenji vseh dogodivščin na lovu tega dne. Nekaj je zarobantil, zavil s steze in si s težavo utiral pot naprej, dokler se ni gozd majčkeno razredčil in so namesto golih debel, ki so podpirala temno streho, rasla svetlo siva drevesa s krošnjami listastih palm. Onkraj teh je zagledal svetlikajoče se morje in zaslišal glasove. Ralph je stal pri nekakšnem zmašilu iz palmovih debel in listja, pri zasilnem bivališču, ki je bilo obrnjeno proti laguni in je grozilo, da se bo vsak čas podrlo. Ko je Jack spregovoril, se Ralph ni zmenil zanj.

»Je kaj vode?«

Ralph se je ozrl in nagrbančil čelo zaradi listja, ki mu je bilo v napoto. Za Jacka se še zmenil ni, tudi če ga je videl.

»Pravim, ali ste že našli vodo. Žejen sem.«

Ralph je prenesel zanimanje od kolibe, se zdrznil in opazil Jacka.

»O, dober dan. Vodo? Tukajle pri drevesu. Gotovo je je še kaj ostalo.«

Jack je vzel eno od lupin kokosovega oreha, zvrhano polno hladne vode, iz cele gruče lupin, ki so stale pripravljene v senci, in žejno pil. Voda se mu je pocejala po bradi in vratu in prsih. Na glas si je oddahnil, ko se je napil:

»Bil sem je že potreben.«

Simon je spregovoril iz notranjosti koče.

»Malo privzdigni.«

Ralph se je obrnil proti koči in vzdignil eno od vej s celim napuščem iz listja.

Listje se je razmaknilo in sfrfotalo na tla. Skozi odprtino se je pokazal Simonov potrti obraz.

»Oprosti.«

Ralph je ves nesrečen opazoval nezgodo.

»Ne gre in ne gre.«

Z ihto je sedel na tla k Jackovim nogam. Simon je obstal in še naprej kukal skozi luknjo iz kolibe. Ralph je razložil šele potlej, ko je bil že na. tleh.

»Zdaj delam že ne vem koliko dni. Pa samo poglej!«

Dve bajti sta sicer že stali, a sta bili hudo vegasti. Ta pa je bila sploh ena sama razvalina.

»In fantje kar naprej uhajajo. Še spominjaš zbora? Kako bodo vsi trdo delali, dokler ne bodo koče postavljene?«

»Vsi razen mene in mojih lovcev...«

»Razen lovcev. No, ficki so pa sploh ...«

Zaklatil je z roko in iskal besedo.

»Ti so brezupni. Pa tudi starejši niso kaj prida boljši. Samo poglej! Že ves dan delava samo s Simonom. Nobenega drugega ni blizu. Vsi se kopajo, se pasejo na jagodah, se igrajo.«

Simon je previdno pomolil glavo iz odprtine.

»Ti si poglavar. Ozmerjaj jih.«

Ralph se je zleknil na hrbet in se zagledal v palme in proti nebu.

»Zbori. Kaj nimajo radi zborov? Vsak dan. Po dvakrat na dan. Kar naprej govorimo.« Presukal se je na komolec. »Glavo stavim, če zdajle zapiskam na školjko, se bodo pri priči vsi zgrnili na kup. In potlej bomo, saj veš, kako slovesni in gotovo bo kdo rekel, da moramo narediti reaktivno letalo ali podmornico ali televizijski oddajnik. In ko bo zborovanja konec, bodo fantje delali pet minut, potlej pa se raztepli ali odšli na lov.«

Jack je zardel.

»Treba nam je mesa.«

»Že, že, pa ga še zmeraj nismo nič dobili. In potrebne so nam hiše. Sicer so se pa drugi tvoji lovci vrnili že pred nekaj urami. Odšli so se kopat.«

»Jaz sem šel še malo naprej,« je dejal Jack. »Rekel sem jim, naj se vrnejo. Jaz sem moral sam naprej, ker...«

Poskusil ga je prepričati, da se ni mogel ustavljati želji, da bi še naprej sledil divjim živalim in jih pobijal.

»Jaz sem šel še naprej. Mislil sem, da bom sam ...«

V očeh se mu je spet zasvetila poblaznelost.

»Mislil sem, da bom lahko kaj podrl.«

»Pa nisi nič.«

»Mislil sem, da bom lahko.«

Nekakšna prikrita ihta je zadrhtela v Ralphovem glasu.

»Pa še nisi.«

Njegovo povabilo bi utegnilo biti izrečeno povsem mimogrede, ko bi v njem ne zazvenel nekakšen prikrit namen.

»Če se ne motim, te nič ne mika, da bi pomagal pri postavljanju?«

»Potrebno nam je meso ...«

»Pa ga še nismo nič dobili.«

Zdaj je bilo že čutiti zoprvanje.

»Jaz pa ga bom dobil! Prihodnjič prav gotovo! Na kopje si moram privezati kavelj! Zadeli smo prašiča in kopje se je izmuznilo. Ko bi vsaj mogli napraviti kakšno harpuno ...«

»Potrebne so nam hiše.«

Mahoma je Jack togotno zavpil.

»Mogoče me obtožuješ...?«

»Samo to pravim, da morava žalostno sama trdo delati. Pa nič drugega.«

Oba sta bila zaripla v obraz in si nista mogla več gledati v oči. Ralph se je prevalil na trebuh in se začel igrati s travo.

»Če bo deževalo kakor takrat, ko smo prišli, bomo res potrebovali hiše. In potlej še nekaj. Hiše so nam potrebne, ker ...«

Za hip je premolknil in oba sta potlačila jezo. Potlej pa je Ralph premenjal pogovor in načel varnejšo snov:

»Si videl, kaj?«

Jack je odložil kopje in počepnil.

»Kaj pa?«

»No. Strah jih je.«

Prelegel se je in se zagledal Ralphu v divji, umazani obraz.

»Namreč kakor vse kaže. Sanja se jim. Lahko jih sam slišiš. Si bil ponoči buden?«

Jack je zmajal z glavo.

»V spanju govore in kriče. Najmlajši. Pa tudi nekateri drugi. Kakor da — sem ...«

»Kakor da na otoku ni prijetno.«

Osupnila sta, ko je Simon posegel vmes, in se mu zagledala v resni obraz.

»Kakor da je tista pošast,« je nadaljeval Simon, »tista pošast ali tisti zmaj živa resnica. Še spominjata?«

Starejša dva fanta sta bila nejevoljna, kadar je beseda nanesla na to sramotno poglavje. O kačah zdaj niso govorili in tudi niso smeli govoriti.

»Kakor da na otoku ni prijetno,« je počasi rekel Ralph. »Res, imaš prav.«

Jack je sedel in stegnil noge predse.

»Malo so trčeni.«

»Bahači. Še še spominjaš, ko smo odšli na raziskovalno ekspedicijo?«

Zasmejala sta se drug drugemu, ko jima je prišlo na misel navdušenje prvega dne. Ralph je nadaljeval.

»In tako so nam potrebne hiše za nekakšen ...«

»Dom.«

»Tako je.«

Jack je potegnil noge k sebi, se objel čez kolena in nagrbančil čelo, ker je poskušal povedati kar najbolj jasno.

»Pa vendar — v gozdu. Hočem reči, kadar si na lovu — seveda ne, kadar nabiraš jagode, temveč kadar si na svojih uradnih ...«

Za hip je premolknil, ker ni natanko vedel, ali ga bo Ralph resno poslušal.

»Nadaljuj.«

»Kadar si na primer na lovu, imaš včasih občutek, kakor da...« Mahoma je zardel.

»Seveda ni nič na tem. Samo občutek. Vendar ti je pri duši, kakor da nisi ti na lovu, temveč — kakor da drugi tebe love; kakor da ti je v hosti venomer nekaj za petami.«

Spet sta umolknila: Simon je napeto čakal; Ralph je bil nejeveren Tomaž in majčkeno nejevoljen. Sedel je in se z umazano roko popraskal po eni rami.

»Hja, tega ne vem.«

Jack je skočil na noge in zelo hlastno spregovoril:

»Tak občutek ima pač človek v gozdu. Seveda pa ni niti zrna resnice v tem. Samo — samo ...«

Napravil je nekaj hitrih korakov proti bregu, potlej pa se je vrnil.

»Samo vem, kakšen občutek imajo. Me razumeš? To je vse.«

»Še najboljše, kar moremo napraviti, je, da se prej ko prej rešimo.«

Jack je moral najprej malo pomisliti, preden se je spomnil, kaj se pravi rešitev.

»Rešimo? Ja, seveda! Pa vendar bi rajši še ujel divjega prašička ...« Izruval je kopje in ga znova zasadil v tla. V očeh se mu je spet zablisnil tisti kalni, nori pogled. Ralph ga je ocenjujoče pogledal skozi štrenaste svetle lase.

»Dokler se tvoji lovci spominjajo požara ...«

»Ti in tvoj požar!«

Fanta sta stekla proti bregu, se ob vodi obrnila in se zagledala nazaj proti rožnati gori. Stebriček dima je risal belkasto črto na vedro sinjino neba, se sukljal više in više in se razgubljal. Ralph je nabral čelo v gube.

»Premišljujem, kako daleč neki vidijo tale dim.«

»Milje in milje daleč.«

»Mogoče se še premalo kadi.«

Kakor da je kačica dima začutila, da jo gledata, se je pri tleh odebelila v rumenkasto meglo in se zasukljala v slaboten steber.

»Znova so naložili zelenih vej na ogenj,« je zamrmral Ralph. »Kaj se ve!« Priprl je oči in poromal z njimi naokoli po obnebju.

»Si videl!«

Jack je zavpil tako glasno, da je Ralph kar poskočil.

»Kaj? Kje? Ladja?«

A Jack je kazal proti strminam visoko pod vrhom, ki so držale s hriba proti bolj ravnemu delu otoka.

»Seveda! Tamle naj leže — tako je prav, kadar sonce preveč pripeka...«

Ralph se mu je začudeno zagledal v razburjeni obraz.

»— Zelo so visoko. Visoko in v senci in med vročino počivajo kakor doma krave...«

»Mislil sem, da si zagledal kakšno ladjo!«

»Lahko bi se h kateremu prikradli —- si poslikali obraze, da nas ne bi spoznal — mogoče ga lahko obkolimo in potem ...«

Ralph se ni mogel več krotiti, tako je bil nejevoljen.

»Govoril sem o dimu! Kaj ti ne bi bil rad rešen? Ne znaš govoriti o nobeni drugi stvari kakor o prašičih; kar naprej prašiči, prašiči, prašiči!«

»Potrebno nam je vendar meso!«

»In jaz delam po cele dni in samo Simon mi pomaga; in ko prideš z lova, še tega ne vidiš, da dve hiši že stojita!«

»Tudi jaz sem garal...«

»Ampak tebi je to všeč!« je zavpil Ralph. »Ti si želiš lova! Jaz pa

...«

Stala sta si nasproti na sončnem bregu in strmela spričo tako nasprotujočih si občutkov. Ralph je prvi pogledal stran in se delal, kakor da ga zanima gruča malčkov na mivki. Izpod terase se je razlegalo vpitje lovcev v kopalnem tolmunu. Na koncu terase je Pujsek ležal na trebuhu in gledal navzdol na lesketajočo se vodo.

»Fantje ne pomagajo kaj prida.«

Hotel mu je dopovedati, da nihče ni nikoli popolnoma tak, kakršen bi človek rad, da bi bil.

»Simon. Ta res pomaga.«. Pokazal je proti kočam.

»Vsi drugi so jo pa ucvrli. Simon je garal ves ta čas kakor jaz. Samo...«

»Simon zmeraj kaj brklja.«

Ralph je odšel nazaj proti kočam in Jack je šel vštric njega.

»Malo ti bom pomagal,« je zamomljal Jack, »potlej se pojdem kopat.«

»Nič se ne trudi.«

Ko pa sta se vrnila h kočam, nista Simona nikjer več našla. Ralph je vtaknil glavo skozi luknjo, pa jo brž potegnil ven in se obrnil k Jacku.

»Podurhal jo je.«

»Bilo mu je dolgčas,« je dejal Jack, »pa se je šel kopat.«

Ralph je grdo pogledal.

»Tak čudak. Tak čudak.«

Jack je pokimal, pa bolj zato, da je potegnil z njim, kakor zaradi česa drugega, in tako sta v tihem soglasju odšla od koč in zavila proti plavalnemu tolmunu.

»In potlej,« je dejal Jack, »ko se okopljem in kaj pojem, jo mahnem malo na drugo stran hriba in pogledam, če tam zasledim kakšne sledove. Pojdeš z mano?«

»Saj bo sonce že vsak čas zašlo!«

»Po mojem bo še zadosti časa ...«

Šla sta kakor dva svetova izkušenj in občutkov, med katerima ni stikov.

»Ko bi le mogel dobiti tistega prašička!«

»Jaz se bom rajši vrnil in naprej delal hišo.«

V zadregi sta se spogledala, v mešanici simpatije in sovraštva. In šele topla slana voda v plavalnem bazenu in vrišč in čofotanje in smeh so imeli zadosti moči, da so ju spet zbližali.

Simona pa ni bilo v plavalnem bazenu, čeprav sta računala, da ga bosta dobila tam.

Ko sta bila stekla proti bregu in se potlej ustavila in gledala nazaj proti hribu, je nekaj korakov odšel za njima, potlej pa obstal. Stal je in se z nagrbančenim čelom zagledal v kup peska na bregu, kjer je nekdo poskušal sezidati hišo ali bajtico. Potlej se je obrnil stran od tega in s popolnoma trdnim namenom zavil v gozd. Bil je majhen, mršav pobič koničaste brade in tako svetlih oči, da je ogoljufal z njimi Ralpha, ki je bil prepričan, da je čudovito razigran in navihan fant. Ščetinasto grivo dolgih las je imel dolgo in počesano na dež, da so mu skoraj pokrivali nizko, široko čelo. Na sebi je imel še zadnje ostanke hlač, noge pa je imel bose kakor Jack. Že tako je bil bolj zamolkle polti, sonce pa ga je ožgalo temno rjavo in od znoja se je ves lesketal.

Ubral jo je proti zajedi v gozdu in prišel mimo velike skale, na katero je bil Ralph splezal prvo dopoldne, potlej pa zavil proti desni pod drevje. Hodil je s privajenim korakom mimo gruč sadnega drevja, kjer so tudi še tako malo podjetni zlahkoma dobili nekaj malice, čeprav res bolj pičle. Cvet in sad sta bila skupaj na istem drevesu in povsod je vel duh po zrelosti in slišati je bilo brenčanje neštetih čebel na paši. Tukaj so ga dohiteli najmanjši, ki so se zapodili za njim. Govorili so drug čez drugega, nerazumljivo kričali in ga vlekli proti drevesom. Tam jim je potlej med žužnjanjem čebel v popoldanskem soncu nabiral sadove, ki jih sami niso dosegli, jim med listjem odbiral najslajše in jih podajal nazaj v brez konca in kraja se stegujoče roke. Ko so se le nazobali, si je malo odpočil in se razgledal. Malčki so ga nedoumljivo opazovali čez prgišča, polna zrelih sadov.

Simon se je obrnil stran od njih in zavil za nosom, kamor ga je popeljala komaj opazna stezica. Kar hitro ga je sprejela vase mogočna goščava. Na visokih deblih so bili nepričakovano bledi cveti, a vsi neznansko visoko na temni strehi zelenja, kjer je glasno brnelo življenje. Tudi tukaj je bilo temno in liane so se spuščale z debelimi konopci kakor vrvi na potopljenih jadrnicah. Noge so mu puščale za seboj odtiske v mehkih tleh in ovijalke so se stresle, kakor so bile dolge, če se je spotaknil nad njimi.

Nazadnje je prišel na kraj, kamor je prihajalo malo več sonca. Ker se spenjavkam ni bilo treba tako daleč truditi, če so hotele do svetlobe, so se stkale v veliko preprogo, ki je visela okoli odprte jase sredi džungle; tukaj je namreč skalna ploskev segala skoraj tik do površja, zato ni bilo na nji življenja za nobeno drugo stvar kakor za nekaj manjših rastlin in praproti. Ves prostorček je bil ograjen s temnim, dehtečim grmovjem, pravo gnezdece toplote in svetlobe. Debelo drevo se je nagnilo čez jaso in se ujelo nad drevesa, ki so še stala, in urne plezalke so ga obdajale z rdečimi in rumenimi obrasleki vse do vršička.

Simon se je ustavil. Ozrl se je čez ramo, kakor je naredil Jack, kadar so se steze tesno zaprle za njim, in hlastno pogledal okoli sebe, da bi se prepričal, ali je resnično čisto sam. Nekaj trenutkov se je premikal skoraj tihotapsko. Potlej se je sklonil in se odvijugal proti sredini preproge. Ovijalke in grmi so stali tako tesno drug ob drugem, da je ostajal na njih njegov znoj, in za njim so se spet zgrinjali. Ko je prišel na varno, se je znašel sredi celice, ločene le s tanko steno listja od odprte jase. Počepnil je, razgrnil listje in pogledal na jaso. Nobena reč se ni ganila na njej, le nekaj metuljev je na toplem soncu frfotalo drug okoli drugega. Pridržal je sapo in tanko prisluhnil glasovom z vsega otoka. Gozdu se je približeval večer; glasovi živobarvnih, eksotičnih ptičev, brenčanje čebel, še celo vreščanje galebov, ki so se vračali v svoja gnezda med oglatimi skalami, vse se je stišalo. Butanje valov z odprtega morja, ki se je razbijalo nekaj milj stran ob koralnem robu, je bilo komaj slišati kot spremljavo, komaj kaj glasneje kakor šumenje krvi v ušesih.

Simon je spustil zaveso listja, da se je zagrnila. Snopi sončnih žarkov, rumenih kakor med, so legali še bolj poševno; drseli so čez grmovje, hiteli čez zelene svečaste popke in se pomikali proti baldahinu; pod drevjem se je gostila tema. Kolikor bolj je pešala svetloba, toliko bolj so zamirale tudi žive barve in toliko bolj sta popuščali vročina in mrzličnost. Svečam podobni popki so se zganili. Zeleni krovni listi so se majčkeno odstranili in beli vršički cvetov so se narahlo odprli in se svobodno predali zraku.

Potlej se je sončna svetloba popolnoma poslovila od gozdne jase in se umaknila tudi z neba. Zlila se je tema in preplavila steze med drevjem, da so bile videti nejasne in čudne kakor morsko dno. Svečasti popki so se razprli v široke bele cvete in se zalesketali v svetlobi, ki je mezela od prvih zvezd. Njihov vonj se je vzdigoval v zrak in prešinjal ves otok.





Četrto poglavje POSLIKANI OBRAZI IN DOLGI LASJE

Najprej so se privadili novemu ritmu dneva od počasno se prebujajočega svitanja v hiter mrak. Pozdravili so dopoldanske užitke, svetlo sonce, valoveče morje in prijeten zrak kot čas, ko je igranje slast in življenje tako zvrhano, da je vsako upanje odveč in zato pozabljeno. Proti poldnevu, ko so se snopi svetlobe bolj bližali skoraj navpični pripeki, so se živahne jutranje barve ublažile v bolj biserovinaste in spreminjave; in vročina — kakor da ji sonce, ki visi v največji višini, da je najhujši žar — je postala neznosna, da so se krivili pod njo, bežali v senco, poležkovali v njej in mogoče celo spali.

Opoldne so se dogajale čudne reči. Svetlikajoče se morje je zakipelo in se razlivalo v popolnoma nemogočih valovih; koralni rob in nekaj redkih, zakrnelih palm, ki so se krčevito oklepale malo bolj privzdignjenih grebenov, vse je drhtelo, se trgalo vsaksebi, se pretakalo kakor dežne kaplje po žici ali pa se ponavljalo kakor v muhasti razporeditvi ogledal. Včasih je pogledalo na plan kopno tam, kjer ga sploh ni bilo, in se razpočilo kakor mehurček, vse kar pred očmi otrokom. Pujsek je vse to učeno razlagal s »fatamorgano«; in ker nobeden od dečkov ni mogel priti niti do koralnega grebena po tisti milji mirnejše vode, onkraj katere so prežali pogoltni morski psi, so se privadili vsem tem skrivnostim in se še zmenili niso več zanje, kakor se tudi za čudovito migljajoče zvezde niso menili. Opoldne so se prividi potopili v nebo, od koder je sonce gledalo nanje kakor jezno oko. Potlej, proti koncu popoldneva, pa so začela čuda pohajati in obzorje je postalo enolično in modro in utesnjeno, ko se je sonce nagnilo v večer. To je bil spet trenutek sorazmernega hladu, vendar jim je že grozil bližajoči se mrak. Ko je sonce zašlo, je tema padla na otok kakor kajfež in v hipu so bile koče pod oddaljenimi zvezdami polne nemira.

Ker pa so bili dečki prilagojeni severnoevropskemu vrstenju dela, igre in obrokov jedi, porazdeljenih čez ves dan, se kljub vsemu niso mogli v celoti prilagoditi novemu ritmu. Mali Percival se je že kmalu zaril v bajto in ostajal v nji po dva dni, se pogovarjal, prepeval in jokal, dokler niso bili prepričani, da je malo čez les, in so si ga kar majčkeno privoščili. Potlej je bil ves čas zanikrn, rdečih oči in klavrn; malček se je malo igral, pa veliko prejokal.

Manjših pobičev se je medtem že kar na splošno prijelo ime »ficki«. Po velikosti, od Ralpha navzdol, so bile kar lepe stopničke; in čeprav je bilo področje, kam spadajo Simon in Robert in Maurice, nejasno, je vsak z največjo lahkoto ločil ficka na eni strani in velikanca na drugi. Pravi ficki, tisti, ki jim je bilo okoli šest let, so živeli čisto sami zase in nekako posebno življenje, dasi je bilo zato ravno tako napeto. Večino dneva so jedli, obirali jagode, kjer so jih dosegli, in niso bili preveč izbirčni ne glede zrelosti ne glede kakovosti. Zdaj so se že privadili na to, da jih je zmeraj bolel trebuh in da so imeli nekakšno kronično drisko. Preživljali so nedopovedljivo grozo v temi in se tiščali na kup, da so si dajali korajžo. Razen za jed in spanje so imeli še nekaj časa za igranje, za prazne in neumne igre na belem pesku in ob bistri vodi. Mame so klicali veliko poredkeje, kakor bi bilo pričakovati; bili so zelo zagoreli in kar kosmati od umazanije. Ubogali so školjko, kadar jih je poklicala v zbor, deloma zato, ker je trobil nanjo Ralph, ki je bil že zadosti velik, da je pomenil nekakšno zvezo s svetom odrasle oblasti; in deloma zato, ker so se jim zdeli zbori kratkočasni in so uživali na njih. Drugače so se pa le poredkoma kaj menili za svet velikancev, ker so popolnoma zase uživali svoje zavzeto čustveno in prijateljsko življenje.

Zidali so si gradove v pesku ob bregu kratke rečice. Njihovi gradovi so bili kakšen čevelj visoki in okrašeni s školjkami, uvelimi rožami in pisanimi kamenčki. Okoli gradov je bila cela mreža znamenj, cest, nasipov, železniških prog, a so imeli svoj pomen samo, če si gledal nanje iz višine peščenih tal. Tu so se ficki igrali, če že ne srečni, pa vsaj do kraja zatopljeni; in pogosto so se tudi po trije skupaj igrali isto.

Tudi zdajle so se trije igrali — Henry je bil med njimi največji. Bil je tudi v daljnem sorodstvu z drugim dečkom, čigar obraza z vrojenim znamenjem murvove barve ni bilo videti že vse od večera velikega požara; vendar je bil še premajhen, da bi to razumel, in ko bi mu bil kdo rekel, da se je leoni fant odpeljal domov z letalom, bi bil novico sprejel brez ugovorov ali nejevernosti. Henry je bil to popoldne nekakšen voditelj, zakaj druga dva sta bila Percival in Johnny, najmanjša pobiča na otoku. Percival je bil mišje sivkastih las in se še sami materi ni zdel posebno simpatičen; Johnny je bil lepe postave, čednih las in naravne bojevitosti. Tale trenutek je bil sicer ubogljiv, a samo zato, ker ga je stvar zanimala; zato si tudi vsi trije malčki, ki so klečali v mivki, niso bili v laseh.

Roger in Maurice sta se pokazala iz gozda. Ravnokar sta odbrenkala dežurstvo pri ognju in sta se prišla s hriba kopat. Roger jo je ubral po poti kar naravnost čez peščene gradove, jih razbrcal, poteptal rože in razkopal nabrane kamenčke. Za njim jo je med smehom pobiral Maurice in pomagal mendrati. Vsi trije ficki so otrpnili sredi igre in se ozrli. Ko se je to zgodilo, so bili pravi deli igre, ki so bili zanje še posebej zanimivi, še nedotaknjeni, zato se niso postavili po robu. Samo Percival se je zacmeril, ker je imel eno oko polno peska, Maurice pa je stekel stran. V prejšnjem življenju jih je za kazen vsel